Komentar Lare Paukovič: Nič človeškega

Športni dogodki nas združujejo, v nas budijo narodno zavest, nas kratkočasijo, povzročajo evforijo. Po drugi strani pa so žal lahko tudi povod za negativna čustva in nestrpnost: ksenofobijo, seksizem, rasizem. Pred nekaj leti je na primer završalo, ko je na olimpijskih igrah nemški trener svojega varovanca, nemškega kolesarja Nikiasa Arndta, bodril z besedami »Ujemi gonjače kamel!«, ki so se nanašale na to, da naj prehiti eritrejskega, iranskega, sirskega in alžirskega kolesarja. Eno najboljših teniških igralk na svetu, Sereno Williams, so večkrat primerjali z opico ali gorilo. Poleg živalskih primerjav ji niso ušli niti očitki, da je videti kot moški, pa celo, da gre za zaroto in da je bila v resnici rojena kot moški.

To so bili zametki žalitev, ki jih na olimpijskih igrah poslušamo letos. Pretekli teden sta bili v središču pozornosti tajvanska boksarka Lin Yu-ting in alžirska boksarka Imane Khelif – zlasti slednja –, ki naj bi imeli naravno zvišano raven testosterona in naj bi zato v ženski kategoriji predstavljali nepošteno konkurenco »normalnim« ženskim športnicam. Razprave o tem, ali naj bi bilo športnicam z zvišanim testosteronom sploh dovoljeno nastopati, niso nič novega – najbolj znan primer je južnoafriška atletinja Caster Semenya, ki je zaradi prepovedi udeležbe na nekaterih tekmovanjih pravico v preteklosti iskala celo na sodišču –, a zdi se, da še niso bile tako ekstremne kot letos.

Ko je zakrožila informacija, da naj bi imeli obe športnici kromosome XY, ki so značilni za moške, so številni to namreč razumeli, da gre za transspolni ženski, torej moška, ki sta spremenila spol, da bi lahko tekmovala v ženski kategoriji, in začel se je pogrom. Rasizem, nepoučenost in odpor do LGBTQI skupnosti so ljudem omračili um do te mere, da so pisali reči, za katere srčno upam, da se jih bodo čez nekaj let sramovali. Eden od zapisov neznane jeznorite osebe, ki se je slučajno znašel na moji facebook strani, Imane Khelif označuje za »moškospolnika, ki se je odločil, da si želi biti ženska« in ji želi, da jo dobi v roke »en pravi moški Bosanac« ter ji pokaže, kaj pomeni boj moškega z moškim. Vrhunec civiliziranosti. Grozljivo verbalno nasilje nad športnicama pa so še potencirale nekatere javne osebnosti, ki so na družbenih omrežjih objavljale zavajajoče ali dvoumne informacije, denimo pisateljica J. K. Rowling.

Toliko gneva, žolča, nereflektirane jeze – po drugi strani pa nihče pretirano ne problematizira dejstva, da je Nizozemska nastop na olimpijskih igrah letos dovolila odbojkarju Stevenu van de Veldeju, ki je bil leta 2016 obsojen na štiri leta zapora zaradi posilstva dvanajstletnice v Angliji – sam je imel takrat okrog dvajset let. Dekle je spoznal na nekem družbenem omrežju, in čeprav se je zavedal njene starosti, sta si še naprej dopisovala, dokler ni ne glede na dekličino starost odpotoval v njen kraj in jo spolno zlorabil. Še več: nekateri (tudi ženske!) so ga branili in označevali to le za »nespametno romanco«.

Znan rek rimskega komediografa Terencija se glasi: človek sem, nič človeškega mi ni tuje. Razumeti bi morali torej tako tiste pozitivne kot najgrše plati človeške narave. Te so v tem tednu pri številnih prav nič sramežljivo prišle na površje. A naj se še tako trudim – tega ne morem razumeti, kaj šele sprejeti.