Komentar Lare Paukovič: Nikoli padli idoli
Priznana slovenska filozofinja Renata Salecl je izdala novo knjigo z naslovom Čas grobosti. Tako kot vsa njena dela tudi to tanko knjigo – ima manj kot dvesto strani – odlikujejo pretanjene družbene analize s poudarkom na mehanizmih grobosti, ki jih v vsakdanjem življenju morda niti ne opazimo: na primer nenehna potreba po tekmovanju, boleč perfekcionizem, toksične osvajalske igre, manipuliranje delodajalcev in še kaj.
Na nekem mestu v knjigi Renata Salecl citira francoskega filozofa Louisa Althusserja. Če vam ime ne vzbudi nobene asociacije, nič hudega. A verjetno vsakdo, ki se je kdaj vsaj malo poukvarjal s filozofsko mislijo, ve, da je to »tisti filozof, ki je zadavil svojo ženo«. Althusser je vse življenje trpel za hudo duševno boleznijo in tudi ženo naj bi ubil v neprištevnem stanju – o tem pričajo tudi postumno izdani spomini, ki jih je kasneje napisal o tem obdobju. Pristal je v psihiatrični bolnišnici in se ni skoraj nič več akademsko udejstvoval.
Althusser je bil eden najvplivnejših marksističnih teoretikov, njegova misel je relevantna še danes. Toda kako se v ta grandiozni narativ o njem vpenja dejstvo, da je nekomu – in to ne kar nekomu, svoji ženi – vzel življenje, da je zagrešil brutalen femicid, podoben vsem, ki so se v zadnjih letih na primer zgodili na različnih koncih Slovenije? Ne vem za vas, ampak sama se ob dejstvu, da je Althusser še vedno tako mimogrede citiran v različnih delih, vedno malo zdrznem. Knjiga Renate Salecl sploh ni izjema – tudi če malo pobrskate med članki, ki so bili v slovenskih medijih v zadnjih letih objavljeni o njem, je ta zločin nekakšna opomba pod črto. »Bil je res izjemen marksistični filozof. Aja, mimogrede, bil je tudi nor in ubil je ženo.«
Kaj se mora zgoditi, da nekoga demitologiziramo? Mar ni dejstvo, da je nekdo v neprištevnem stanju ubil ženo, dovolj velik razlog, da se začnemo spraševati, koliko reči je morda napisal v neprištevnem stanju? Obenem je Althusser v teh istih spominih, v katerih je pisal o trenutku, ko je ugotovil, da je zadavil ženo, trdil tudi, da je bilo njegovo intelektualno znanje ves čas zelo pomanjkljivo in da sploh ni prebral večine del, na katera se je v svojem pisanju skliceval. Če bi bil ženska, bi mu intelektualni manko najbrž že zdavnaj vrgli pod nos – prav tako bi družba že poskrbela, da bi si ga bolj kot kar koli drugega zapomnili kot norca.
No, ampak vplivnih belih moških ni tako lahko spraviti s pozicije idola – sploh v Franciji, ki se rada postavlja nad moralo in ima zato na primer težave z obsodbami pedofilije v kulturnih krogih. Glede Althusserja sumim, da se je z njim pač zgodilo podobno kot s francoskim srednjeveškim pesnikom Françoisom Villonom, ki mu je to, da je bil poleg pesnjenja še »zlikovec, tat in morilec«, očitno samo požlahtnilo življenjepis, sploh ko se njegova dela predstavljajo dijakom, ki se jim zdi kaj takega kul in zanimivo, ne da bi razmišljali o vsej škodi, ki jo je v svojem času povzročil ljudem. In še danes ostaja prvi veliki lirik francoske književnosti. Sicer pa lahko zanimive primere najdemo tudi v slovenski sedanjosti, ko ljudje, ki so bili v preteklosti obtoženi spolnega nadlegovanja študentk ali sodelavk ali pa na družbenih omrežjih podpihujejo nestrpnost ter objavljajo podobe, ki zgovorno pričajo o tem, da jih ne bi smeli jemati resno, dobijo večstranske intervjuje v osrednjih medijih.
