Komentar Lare Paukovič: Odhodi

Pred tedni sem izgubila eno najpomembnejših oseb, drago babico. Izguba je boleče zarezala vame, tega ni moglo preprečiti niti dejstvo, da sem jo že nekaj časa s strahom pričakovala, se poskušala nanjo racionalno pripraviti. Čeprav je bilo jasno, da so zadnji meseci bolj agonija, čeprav sem si vsakič, ko sem jo obiskala v domu, vzela čas za nežno bližino in tiho slovo, za vsak primer, me je slutnja njene skorajšnje smrti tako bolela in grizla, da ponoči nisem mogla spati.

Ko sem se o tem pogovarjala s terapevtko, mi je rekla, da je to normalno, nihče ne gleda zlahka drage osebe, kako ugaša. Pa vendar, je nadaljevala, ko napoči njen ali njegov čas, se je treba s tem nekako sprijazniti. Iznajti svoje načine poslavljanja in se raje osredotočiti na slavljenje življenja, njene življenjske poti. Tudi obredi slovesa so lahko nekaj lepega.

Tega v času, ko smo čakali na datum pogreba, nisem mogla zares zapopasti, bilo mi je grozno tesnobno. Sprevod do groba se je zdel bolj nepreklicen konec kot karkoli drugega. Toda skoraj prepričana sem, da je to zaradi naših družbenih predstav o smrti. Včasih je bila smrt kljub vsemu del življenja, naravnega cikla. Potem smo jo odrinili na rob. Pisateljica Bronja Žakelj je po velikem uspehu svojega romana Belo se pere na devetdeset v več intervjujih dejala, da se ji je po smrti mame zdelo, da je s težo minljivosti ostala sama, nihče se ni želel pogovarjati o tem. Tudi pesnica in prostovoljka v hospicu Katjuša Štingl, s katero sem imela nedavno intervju, pravi, da smo pozabili, da je smrt, tako kot rojstvo, naravni prehod, ki ga ni treba videti zgolj skozi prizmo strahu ali žalosti.

»Detabuizacija smrti pomeni ravno to: odpiranje srca za globlje zavedanje, da obstaja nekaj onkraj tega, kar zaznavamo kot konec. Biti ob umirajočem, držati prostor s prisotnostjo in ljubeznijo, je način, kako se lahko dotaknemo te globlje resnice. Ne gre za to, da bi izničili žalost ali bolečino, ampak za sprejemanje, da je vse to del naravne igre življenja. Ko odpremo svoj um in srce za to resnico, lahko stopimo onkraj iluzije in smrt ni več strašna, temveč postane sveta izkušnja, v kateri se življenje znova vrača k svojemu viru,« še pravi.

Sprostila sem se šele na sedmini. Tam sem pomislila, da bi si babica želela točno takšno druženje in da bi bila izjemno vesela, da so na kupu vsi, ki so ji pomenili največ. Pa ne le to: njen duh je bil otipljiv, bil je z nami. Znanka je prinesla sveženj fotografij iz njene mladosti, izmenjevali smo si jih, premlevali njene dogodivščine, se celo smejali. Pripominjali, kako bi ji bila všeč ta ali ona hrana. Res smo jo slavili. In bomo to še naprej počeli v vsakdanjem življenju.

Seveda se slavljenje življenja zdi nemogoče, če osebo izgubiš nenadno, če nekdo umre premlad. Ko mi je pred leti umrl dotlej povsem zdrav oče, star komaj nekaj čez petdeset, sem se dolgo spopadala z globoko žalostjo in občutki krivde, še danes pridejo trenutki, ko mi je izjemno težko. A pri tem mi je za zgled pisateljica Doris Kukovičič, ki je zaradi raka izgubila najstniškega sina Matica in mu s pretresljivo knjigo Pisma Maticu postavila spomenik. Večno te bom slavila, pravi Doris, ki Matica išče in najde v drobnih vsakdanjih ritualih, ki zna dati prostor bolečini, obenem pa najti načine, da polno živi naprej. Tudi če ne verjamemo v nič višjega, drage osebe torej nadaljujejo svoje poslanstvo v naših dejanjih, mislih, vrednotah in spominih.