Komentar Lare Paukovič: Pol milijona, prosim
Eden od hrvaških medijev je med zagrebškimi študenti izvajal ulično anketo: zanimalo jih je, kaj študirajo in kolikšno plačo pričakujejo po končanem študiju. Generacija Z, znana po tem, da na delovna mesta prihajajo s precej jasnimi pričakovanji, med drugim tudi glede zaslužka, tudi tokrat ni razočarala. Večina – sicer so v glavnini intervjuvali študente naravoslovnih znanosti – pričakuje med 2000 in 3000 evri na mesec. Ob tem velja upoštevati, da je povprečna plača na Hrvaškem še nižja kot v Sloveniji: medtem ko pri nas znaša okoli 1500 evrov, pri njih le dobrega tisočaka.
»3000 evrov za začetek,« je samozavestno zatrdil eden od študentov, bodoči računalničar. Še bolj odločna je bila neka študentka dentalne medicine, ki je rekla, da bo študiju posvetila šest let svojega življenja, zato si želi »plačo na nivoju Amerike«. In koliko je to? »Pol milijona.« Če je mislila evre, bi to pomenilo, da pričakuje 41.000 na mesec, kar je višja stopnja blodnega prepričanja. A tudi če razmišlja v stari hrvaški valuti, kunah, kar je bolj verjetno, si obeta okoli pet tisoč evrov na mesec.
Čeprav poznam kar nekaj ljudi, ki so v svojem poklicu zelo uspešni, tudi finančno, redkokdo zasluži pet tisoč mesečno. Ne nazadnje predsednica države dobi okoli tri tisočake mesečno. Plače zobozdravnikov se gibljejo od dobrega tisočaka pa do nekje treh, razen če so obenem še uspešni podjetniki. A če za hip pustimo finančna pričakovanja ob strani, ima mlada generacija, ki je ravnokar vstopila na trg dela, še eno težavo: zdi se, da izraziteje kot vsi pred njimi vidijo, kako nesmiselna je »9-5« delovna rutina, ki se vleče 40 let.
»Na začetku mi je bila nova služba precej všeč, po nekaj mesecih pa sem padla v eksistencialno krizo. Nisem si mogla predstavljati, da bom zdaj štirideset let vsak dan hodila na to delovno mesto in počela ene in iste stvari,« je neko dekle v sredini dvajsetih delilo na družbenem omrežju. Vrstniki so jo jasno in glasno podprli: zakaj nam tega med izobraževanjem nihče ne pove? Zakaj nas niso pripravili na življenje? Nemogoče je, da je sistem narejen tako, da moramo toliko časa preživeti v službi, kaj pa zasebno življenje? »V svoji prvi službi sem imel vsak dan panične napade, ker se nisem mogel sprijazniti s tem, da bo treba od zdaj naprej vsak dan delati,« je zapisal nekdo.
Marsikdo starejši bo spet zavil z očmi ob razvajenosti mladih, ob njihovem pomanjkanju stika z realnostjo. Toda ne pozabimo na dvoje: včasih si je lahko vsakdo, tudi delavec s slabo plačo, nekako zgradil dostojno življenje. Danes to ni mogoče, če ne zaslužiš vsaj dva tisoč mesečno, kot so navajali mladi v videoposnetku. In ali ni logično, da si mladi živijo živeti, ne životariti? Vsak mesec dolge ure na delovnem mestu, niti na počitnice ne gre, potem pa se ne more niti odseliti od doma? Pozabite.
Kot drugo pa: z vzponom družbenih omrežij je postalo jasno, koliko drugačnih življenj obstaja. Vpogled v to smo imeli delno že milenijci, a ne v takih razsežnostih kot generacije za nami. Včasih sta bila glamur in »boljše življenje« nekaj, kar smo videli pri zvezdnikih in bogataših, s katerimi se nismo mogli poistovetiti, zdaj pa vsaka druga oseba na družbenih omrežjih potuje po svetu, pasivno služi s kriptovalutami, lansira lastno kozmetično linijo, ima ob službi dovolj časa za drage hobije. Očitno se torej da, razmišljajo mladi: najti luknjo v sistemu, ki ne deluje.
