Komentar Lare Paukovič: Primer Kate

»Ti delaš v medijih,« se je znanka na družabnem dogodku, ko sem jo videla po nekaj letih, zaupno nagnila k meni. »Kaj misliš, kaj se dogaja s Kate?«

Potrebovala sem nekaj sekund, da sem dojela, katero Kate ima v mislih. Seveda – princeso Catherine, Williamovo soprogo, bodočo kraljico. A ko sem ji odgovorila, da v zvezi z njo nimam kakšne hude teorije zarote in da se s kraljevo družino generalno ne ukvarjam kaj preveč, je bila videti kar malce razočarana. To je bilo, še preden je princesa javnost obvestila, da ima raka.

Imela je operacijo in se je za nekaj časa umaknila iz javnosti, sumljiva paparaci fotografija in fotošopirana družinska fotografija pa sta v tem času prignali domišljijo slehernikov do skrajnosti. Je sploh še živa? Je bolna? Jo William vara? Je to znak, da monarhija razpada? Ko je sporočila, da je res zbolela za rakom, so se najbolj divji teoretiki zarote in ustvarjalci memov na njen račun posipali s pepelom, vseeno pa princesa ni dobila zasebnosti, ki bi si jo v tako težki situaciji zaslužila. Kako hudo bolna je? Katero vrsto raka ima? So bili znaki vidni že prej? Kaj pomeni preventivna kemoterapija? Kdaj bo spet vse po starem? So jo v vmesnem času zamenjali z dvojnico?

»Iskanje Kate« je le še eno poglavje v obsedenosti zahodne kulture z britansko monarhijo, najvplivnejšo in najpremožnejšo v Evropi. Kult princese Diane, ljubezenska zgodba Charlesa in Camille, neubogljiva akterja Harry in Meghan in vsa drama, povezana z njima, ugibanje, kdaj bo umrla kraljica Elizabeta II., in nato njen veličastni pogreb, bolezen kralja Karla ... zdaj pa Catherine.

Po nekaterih podatkih naj bi kar polovica Britancev, starih manj kot 50 let, menila, da je britanska monarhija za današnji čas popolnoma nerelevantna in da ne bi smela več obstajati, po drugi pa so popularna kultura in mediji – ne samo v Veliki Britaniji, se razume – s člani kraljeve družine nerazumno obsedeni, kar ne nazadnje potrjujeta tudi uspeh serije Krona in knjige princa Harryja Rezerva. Na monarhijo letijo očitki, da je staromodna, elitistična, rasistična, seksistična, brez stika z realnostjo, zgrajena na popolni razredni neenakosti in še kaj, a je bila odsotnost princese Catherine za določen del javnosti očitno pomembnejša od vojne v Gazi. Kako gre to skupaj?

Morda gre za to, da se Britanci v resnici vseeno ponašajo z monarhijo s tako dolgo in močno tradicijo – ali pa za to, da se ljudem, naveličanim tega, da je bitka za vsakdanji kruh tako naporna, ideja življenja, v katerem se slava, bogastvo, vpliv, posesti prenašajo z generacije na generacijo, kljub pregovorni »zlati kletki« še kar zdi pravljična. Na to, da se fascinacija z aristokracijo ne glede na družbeni napredek očitno še ne bo tako hitro umaknila, kaže tudi glorifikacija pojma old money (stari denar) na družbenih omrežjih.

Mlada dekleta svetujejo, kako se obleči kot posedovalci generacijskega bogastva ali kako ujeti partnerja, ki pripada temu svetu – in najbolj cenjeno generacijsko bogastvo je po njihovem seveda tisto, ki ga ima aristokracija. Kate torej očitno nima miru zato, ker si še vedno dovolj ljudi želi njenega življenja, da prevlada prepričanje, da je javna last – a lepo bi bilo, če bi jo vsaj v najranljivejših trenutkih pustili pri miru.