Komentar Lare Paukovič: Prvi šolski dan

Na večer, ko pišem to kolumno, novopečeni bruci, ki so danes prvič sedli v klopi izbranih fakultet, morda z domačimi delijo svoje vtise, ob pijači nazdravljajo na začetek študija ali se celo pripravljajo, da se bodo – prvič v študentski koži – odpravili žurat (če se ob ponedeljkih sploh še lahko kje kakovostno žura, a to je bržkone tema za drugič).

Končnih podatkov o tem, kam vse se je vpisalo teh nekaj deset tisoč novopečenih študentov, še ni, saj so javne univerze zaradi avgustovskih poplav podaljšale roke vpisa za mesec dni, do 30. oktobra. A skoraj z gotovostjo lahko rečemo, da si vsi niso izbrali poklicev, ki bi jim po končanem študiju zagotovili zaposlitev.

Tudi sama ga pred dobrimi desetimi leti nisem. Vendar sem imela očitno srečo, da sem se ob študiju primerjalne književnosti in anglistike, kar sta dve bolj nezaposljivih smeri, znašla v novinarstvu, kjer – sorazmerno uspešno, bi rekla – delujem še danes, tudi novinarstvo je namreč poklic s presežkom usposobljenega kadra. Sodeč po podatkih slovenskega zavoda za zaposlovanje iz leta 2021 so poklici v presežku med drugim še arhitekti, fotografi, glasbeniki, sociologi in prodajniki. Po drugi strani je bilo tedaj v primanjkljaju 108 poklicev, največ v zgodovini: med drugim v gradbeništvu, elektroindustriji, vzgoji in izobraževanju, zdravstvu, logistiki in varnosti. Podatki se v dveh letih najbrž niso bistveno spremenili. Letos spomladi je Delo poročalo, da med tistimi, ki jih trenutno najbolj primanjkuje na trgu dela, ni niti enega poklica, ki zahteva višjo ali visoko izobrazbo. Torej zanje ne bo uporaben nihče od brucev iz uvoda te kolumne. Ravno tako se kratkoročne in dolgoročne potrebe za kader močno razlikujejo. V dobrem desetletju naj bi delodajalci v državi iskali okoli 390.000 novih delavcev.

A vrnimo se k poklicem v tako imenovanem »presežku«. Arhitekt, fotograf, novinar, glasbenik ... vse to so privlačni poklici, pogosto dodatno glamurizirani v medijih in na družbenih omrežjih. Seveda vsak mlad človek pomisli, da bi to počel. In kar se tiče novinarstva, lahko potrdim, da je zelo prijeten poklic, ko se enkrat znebiš občutka, da si kot novinar dolžan rešiti svet. Obratno je na drugi strani, strani s »primanjkljajem«, marsikakšen zahteven poklic, ki se ga ne bi vsakdo lotil s takšnim entuziazmom. Obenem so to tudi slabo plačani poklici, ki žal (neupravičeno) ne uživajo več nikakršnega ugleda ali spoštovanja.

Vzgojiteljice in vzgojitelji v vrtcih in šolah, oskrbovalci in oskrbovalke v domovih za ostarele, medicinske sestre in bratje ... po nedavnih podatkih portala Ptujinfo plača gospodinje oskrbovalke v domu za ostarele s sedemnajstimi leti delovne dobe znaša okoli 1000 evrov neto. Jih je med današnjimi mladimi veliko, ki bi to počeli za ta denar – ob teh obremenitvah? Močno dvomim. Generacije, ki prihajajo, niso več garaške generacije, želijo si predvsem dostojnih razmer in dobre plače. Zato se, vse kaže, še vedno vpisujejo na privlačnejše smeri s presežki, ki dopuščajo vsaj malo več možnosti, da do tega vendarle priplezajo. A kaj bomo storili z neprivlačnimi, toda nujnimi poklici, ki so jih ljudje dolga leta opravljali – in jih še opravljajo – za tako nizke plače, ker je bila tudi družba ustrojena drugače? Kako jih bomo približali novim generacijam srednješolcev in študentov?