Komentar Lare Paukovič: Sistemska odgovornost

»Najtežja stvar v kapitalizmu je ljudi naučiti, da so stvari sistemske in strukturne, ne pa individualne in osebne,« se glasi citat, ki sem ga minuli teden zasledila med brskanjem po spletu in večkrat premišljevala o njem. Razsežnosti tega citata človeku postanejo jasne, sploh ko nekaj časa preživi v ZDA, zibelki kapitalizma.

Čeprav večkrat slišimo, da Evropa »postaja Amerika«, najbrž sem tudi sama kdaj izrekla kaj podobnega na račun vse manj dostopnega zdravstva, korupcije, obsedenosti z materialnimi dobrinami, vse večje individualizacije in še česa, v resnici še nismo tako daleč.

Vsaj v Sloveniji ne. Imamo določeno stopnjo socialne varnosti, zaradi katere je izhodišče nekoga v nižjem družbenem razredu kljub vsemu boljše kot v turbokapitalističnih državah, poglavitna razlika pa je v tem, da družbo kljub vsemu poganjajo makro- in mikroskupnosti, znotraj katerih se je mogoče izobraževati, se navdihovati, si pomagati. V ZDA te skupnosti v glavnem nadomesti denar, ljudje pa so, kolikor sem jih imela priložnost spoznati, prepričani, da je cilj predvsem to, da akumulirajo čim več denarja, saj jim bo to olajšalo življenje.

Ste odvisni od drog, za kar ste seveda krivi sami, čeprav je povsem verjetno, da ste se na primer »navlekli« na opioide, legalne droge, ki so vam jih zdravniki predpisovali zavestno, da bi dobili denar od farmacevtskih podjetij? Ni problema! Pokličite na ____ in pojdite na (plačljivo) odvajanje še danes! Ali pa pokličite na ___ in najdite Jezusa, ki vam bo pomagal na pravo pot (najbrž je številka plačljiva). Denar vam kupi razkošen avto in dostop do hitrega pasu, da prihranite čas med vožnjo po širokih, kaotičnih avtocestah, omogoča vam varnost, če se odločite imeti otroka, saj je porodniški dopust noro kratek, šolanje pa drago kot žafran, pa seveda vstop v bleščeče bolnišnice in urgence zasebnega zdravstva, ko zbolite.

Vsepovsod hoteli, restavracije, trgovine, parkirišča, nakupovalni centri, fitnes centri, outleti, igrišča in zabavišča za otroke, ki ponujajo različne – plačljive – aktivnosti. Hitra, nezdrava hrana ter vsi mogoči dražljaji, ki človeka polenijo in ga pripravijo do tega, da v prostem času, ki ga zaradi dela ne ostane prav veliko, ne razmišlja kaj pretirano o svetu okoli sebe.

Ideja je pravzaprav sprevržena: ljudem ponuditi vse, kar naj bi jim v razviti družbi poželelo srce, da se ustvari iluzija izbire in prepričanje, da živijo v najboljšem vseh svetov – potem pa jih prepričati, da se morajo sami potruditi, da jim bo vse to dostopno. In v to res verjamejo! Zato hvaležno zgrabijo za vse vrste dela. Sistem, ki je tako neverjetno individualiziran, ljudi enostavno mora puščati v prepričanju, da so stvari individualne in osebne, saj sicer ne bi deloval. Vsak je sam kriv za svoj (ne)uspeh. Se že ni trudil, služil dovolj.

Po svoje je žalostno, da se toliko državljanov ZDA identificira z mantrami »vse je mogoče, če se dovolj potrudim«, »dežela priložnosti« in »vsi smo lahko enaki«, ko pa bi prav oni morali biti najbolj kritični do sistema, ki človeka vrednoti izključno skozi prizmo tega, koliko je vreden, ne pove pa mu, da tudi s trdim delom verjetno ne bo mogel preseči tega, kar je nekomu s poreklom, raso, pravim priimkom, generacijskim bogastvom itd. položeno v zibko.