Komentar Lare Paukovič: Skrb za jezik

Na posnetku, ki sem ga onidan našla med brskanjem po spletu, so mladi v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ki jih je na plesnem tečaju obiskal novinar.

Razlagajo mu o tem, zakaj so se vpisali na ples in kaj jim ples pomeni. Njihova govorica je tako spevna, pravilna, zvočna, da bi jih lahko poslušala in poslušala. Vse, od izbire besed do tona in ritma. To je govorica, ki jo lahko slišimo v kakšnem starem slovenskem filmu, denimo Vesna, To so gadi ali Tistega lepega dne.

Tako je pravilna, da je skoraj nenaravna, sploh če vzamemo v obzir, da Vesna govori o življenju srednješolcev. Toda stare televizijske ankete med mladimi, ki jih je mogoče najti v spletnih arhivih – poleg zgoraj omenjenega je pred časom krožil tudi posnetek, na katerem je novinar srednješolce ustavljal na šolskih hodnikih in jih spraševal o tem, kakšno je njihovo mnenje o drogah –, razkrijejo enako sliko. Tako so ljudje dejansko govorili; govorica mladih je le minimalno pogovorna, imeli so izjemen občutek za jezik in besedni zaklad.

Kdaj se je to izgubilo? Ko sem odraščala sama, je bil sleng del vstopnice v kul družbo. Spomnim se, da sem bila v najstniških letih celo tarča posmeha vrstnikov, ker sem govorila »preveč pravilno«. Čeprav sem kot strastna bralka od mladih nog gojila ljubezen do jezika, sem govorico v naslednjih letih prilagodila, da ne bi več izstopala; postala je kombinacija knjižnega jezika in slenga, pri čemer je vanjo tudi zaradi branja in konzumiranja angleških besed vstopalo vedno več angleščine, s čimer imam težave še danes. Kljub temu mi še vedno kdo kdaj reče, da je moja govorica zelo knjižna. Tako nizko je zdaj postavljena ta lestvica.

Ko novinarji danes anketirajo mlade na ulicah, je situacija še veliko slabša kot med mojim odraščanjem: kup momljanja, medmetov, angleških in drugih popačenk ter vsak teden novih trendnih besed, ki vzniknejo na družbenih omrežjih in jih res ne razume nihče razen generacije Z.

A kje naj mladi dobijo dober zgled? To je očitno jezik, kakršnega konzumirajo. Odrasli in celo novinarji namreč nis(m)o nič boljši. Urbanega ljubljanskega slenga s ponosom ne uporabljajo le mladi, temveč tudi odrasli. Ogromno odraslih, s katerimi pridem v stik na dnevnem nivoju, ne uporablja niti dvojine, nimajo smisla za stavčno strukturo, zdi se, da jim ni preveč mar, s kakšnim jezikom se predstavljajo svetu.

Nekateri novinarji in voditelji stare šole si še prizadevajo za jezik na nivoju, vendar pa je v poplavi takšnih in drugačnih oddaj, podkastov, videovsebin, pri katerih nihče ne nadzoruje rabe jezika, zelo težko. Še sama se zalotim, kako kdaj med snemanjem službenih podkastov prehitro preklopim na sleng ali se raje kot za knjižno odločim za manj formalno, pogovorno različico. Morda spet z upanjem, da ne bi preveč izstopala, da bi se ljudje z vsebino lažje povezali. A ob gledanju posnetkov mladine nekoč sem se prvič po dolgem času globoko zamislila. Bi bilo kaj drugače, če bi bili do knjižnega jezika bolj zaščitniški?