Komentar Lare Paukovič: Sladoledne kupe
Hodili smo po centru Velega Lošinja in premlevali, kam bi se usedli na sladoled. Jedro tega prikupnega obmorskega mesta ni pretirano veliko: le nekaj lokalčkov in trgovinic obkroža zalivček, v katerem so zasidrani čolni – večinoma takšnih, ki so na tem mestu že desetletja. No, ne čisto vsi: na rivi je zdaj tudi novejša slaščičarna, bolj mondeni lokal s sladoledom, ki bi lahko konkuriral kakšnemu Cacau ali Vigoju. Toda iskali smo nekaj drugega.
S sprehodom po morski rivi smo iz otroških časov povezovali samo en tip slaščičarne. Takšen, kjer najdeš »spaghetti eis« kupo, za katero dolgo moleduješ starše in si nazadnje razočaran, ko ugotoviš, da so špageti v resnici »samo« vaniljev sladoled z jagodnim prelivom. Kjer pripravijo najboljši banana split, ki se utaplja v smetani in čokoladi. Kjer natakarji pri jagodnih, kivi ali ananas kupah ne skoparijo z umetnimi prelivi vseh barv. Kjer v kupah dobiš koščke bounty ali kinder čokolade in pisane mrvice, na vrhu pa palmico ali dežnik. Kjer je sladoled rahlo nenavadnega okusa, a ga kljub temu ješ in ješ, dokler te ne boli želodec.
In jo nazadnje tudi našli. Fotografije sladolednih kup v meniju so bile še vedno točno takšne kot v naših otroških letih – v kateri koli tovrstni slaščičarni na hrvaški ali slovenski obali. Dobili smo svoje orjaške kupe in se basali z njimi, dokler nas ni – spet – bolel želodec, nekoliko razočarani smo bili le, da smo ostali brez okrasnih palm ali dežnikov.
To smo mi, »otroci«, ki smo ravnokar vstopili v trideseta ali pa stojimo čisto na pragu njih in zdaj – sicer znotraj večje skupine prijateljev – že počitnikujemo s partnerji. Jasno nam je, da je nostalgija za elementi devetdesetih in zgodnjih dvatisočih let samo še en način poslavljanja od mladosti, pa vendar se zdi, da je počitniška nostalgija, ko kar naenkrat cenimo in pogrešamo vse stvari, ki so bile v našem otroštvu in najstništvu sestavni del počitnic, njen posebno kompleksni del. Kot otroci smo se, se vsi strinjamo, na morju namreč večinoma dolgočasili, od počitnic smo želeli nekaj več. Karaoke in ples na obledeli terasi s pogledom na morje, kalamari ob sončnem zahodu, najlepša oblekica za na promenado, drenjanje v kampu ali apartmaju, stojnice in poceni ogrlice, zanič sladoledne kupe ... vse to nam je v resnici šlo na živce.
Razvili smo svojstven okus, šaro s stojnic pometali v smeti, začeli iskati slaščičarne, ki so imele res kakovosten sladoled, in alternative hrvaški obali, obkrožili smo svet (no, ne zares) – zdaj pa smo spet tukaj. Na dolgočasnem malem obmorskem trgu, kjer se ni v dvajsetih letih spremenilo popolnoma nič, jemo slabo sladoledno kupo in se spominjamo, kako je bilo, ko smo se točno na tem mestu naučili potapljati, kako smo prodajali školjke ali šli z družino prvič na pedalin. Ko smo se o tem pogovarjali, je prijateljica dejala, da bi z otroki težko hodila na kraje, kjer je v mladosti počitnikovala sama, ker bi se bilo verjetno nemogoče izogniti temu, da bi vzpostavila povsem enake ali pa vsaj podobne navade, kot so jih imeli njeni starši.
Mar to pomeni, da smo vendarle postali točno takšni, kot so bili naši starši? Navdušenci za rituale in vsakdanje reči, ki se ti, ko si najstnik in si želiš, da bi ti ves svet ležal na dlani, zdijo tako zelo majhne? Najbrž moraš – tako kot oni – videti in doživeti še kaj več kot to, da ugotoviš, da je mogoče veličino najti tudi v najmanjših stvareh.
