Komentar Lare Paukovič: Sneg gre ...
Kosmi »vate«, ki počasi padajo z neba in svet ovijajo v mehko odejo. Z belino obložena drevesa. Igluji in snežaki, ki so jih pred blokom postavili okoliški otroci. Ledene sveče na oknih. Zarošene šipe. Uhojene snežne poti, ki vodijo do hiš in stanovanj. Zaledeneli bajerji in jezera. Sosedje, ki se ob skupinskem kidanju ogrejejo s čajem (ali šnopcem). Ko smo se v petek zbudili v obilno sneženje, sneg pa se je nato posedel in pričaral zimsko pravljico, je bilo, kot bi se odprla vrata v drugačno, prijaznejšo realnost.
Januar navadno vštevam med najmanj ljube mesece: evforija decembra se poleže, občutek pomladi je še daleč. V sredini januarja napoči tudi tako imenovani »najbolj depresiven dan v letu«. Res dan, ki mu je pripadel ta naziv, ni bil najprijetnejši: temen, turoben, težek. A potem je konec tedna snežilo in moje splošno razpoloženje se je v hipu izboljšalo.
Gledam skozi okno: zaledenela pokrajina zunaj se lesketa v svetlobi sončnega vzhoda, iz dimnikov se kadi, ko nalahno odprem okno, mi v nosnice šine oster snežni vonj in ne morem si kaj, da se ne bi nasmehnila (dokler ne bo treba s parkirnega prostora spraviti avtomobila, ki je včeraj skoraj obtičal v kupu ledu).
Snega kljub vsemu sploh ni zapadlo tako veliko; v Ljubljani malo manj kot 30 centimetrov. Spomnim se ene od zim, ko sem bila še na faksu – tudi takrat snega ni bilo malo, saj se spomnim, da sem se do knjižnice, kjer sem se vsakodnevno učila za izpite, prebijala skozi kupe snega. Količinsko največ naj bi ga zapadlo v zimski sezoni 2000/01. Leta 1951/52 pa se je v Ljubljani po ponehanju sneženja nabralo 146 centimetrov snega, ponekod drugod pa še več. Zgodil se je vsesplošni kaos, cestne in železniške povezave so se prekinile, uvedena je bila splošna mobilizacija, poročajo zgodovinski viri.
Na take količine snega nismo več navajeni: ne upam si pomisliti, kaj bi se v podobnem primeru zgodilo zdaj. Že tako se je ob snegu povečala količina nesreč, ljudje so dolge ure stali na avtocestah zaradi zdrsa tovornjakov, čas potovanja nekega vlaka se je podaljšal na osem ur.
A ne glede na količino: redkokateri vremenski pojav ima name in na ljudi, ki jih poznam, takšen učinek kot sneg. Seveda v primerih, ko zapade veliko snega in se ta dejansko obdrži: najprej kot mehka, mrzla snov, s katero se je takšen užitek kepati ali iz nje oblikovati snežake, potem kot zaledeneli oklep. Ne ko kakšno popoldne ali noč sneži in te potem zjutraj pričaka plundra. Pravi snežni dogodki so namreč vse redkejši. Bolj smo se navadili na to, da je za božič deset stopinj in da so vse tiste lučke, ko se v spomladanskem plašču sprehajaš skozi okrašeno mestno središče, videti malodane smešno.
Ko zapade sneg, se svet umiri. Debela snežna odeja dejansko deluje kot nekakšen izolator mestnega hrupa. Nebo podnevi in ponoči je drugačne barve in tudi padanje snega ustvari zelo subtilen zvok, ki na neki način posnema beli šum, pravi britanski psihoterapevt Noel Bell. To – podobno kot drugi zvoki iz narave – stimulira aktivnost v delih možganov, ki so odgovorni za počitek in sproščanje.
Poleg tega sneg prebudi našega notranjega otroka, saj številne srečne otroške spomine povezujemo prav s snegom. In ker vemo, da ne bo trajal večno, se počutimo toliko bolj obvezani, da uživamo v trenutku in preživimo več časa v naravi. Naredite torej tistega snežaka, okepajte partnerja ali se skupaj z otroki spustite po zasneženem hribu, če se še niste.
