Komentar Lare Paukovič: Strahopetci

Počilo je enkrat, dvakrat, trikrat. Sunkovito sem se dvignila iz sna, vsa nervozna in prestrašena, ter ošinila zaslon mobilnega telefona. Pol dveh ponoči. Odprla sem okno; zunaj gluha tišina.

Toda potem je tresknilo ponovno, tako naglas, da me je skoraj odneslo nazaj v notranjost. Na parkirišču pod blokom se je med avtomobili kadilo od belega dima, skupina senc pa se je strahopetno razbežala in izginila v temo.

Čeprav je pokanje petard na žalost stalnica vsakega decembra, ne pomnim, kdaj me je tako nerviralo kot letos. Morda zato, ker so bili prejšnja leta ti izbruhi bolj sporadični, letos pa se mi zdi, da so si dežurni pokalci v naselju res dali duška: že od konca novembra pokajo ponoči, kot v opisanem primeru, v času, ko se iz šol in vrtcev vračajo otroci ali ko je na sprehodu največ prestrašenih psov, sredi dopoldneva v zrak spustijo rafal desetih zaporednih petard, kot da smo na bojnem polju; sosedje odpiramo okna, iščemo krivce in se med seboj spogledujemo, kdo bo klical policijo.

Ta se sicer prijazno odzove, a če so se objestneži medtem že porazgubili, poskrili med bloke, logično ne more narediti prav veliko. Najbolj pogumni petarde sredi belega dne mečejo kar skozi okno, pri tem pa nisem prepričana, da ustrezno preverijo, da ne bodo poškodovali kakšnega mimoidočega.

Moje vprašanje je zato: zakaj pirotehnike že v osnovi ne omejimo bolj strogo, torej da bi bila res dostopna samo ljudem, ki jo potrebujejo pri delu, in organizatorjem dogodkov? Zakaj policija ne uvede rednih nadzorov po stanovanjskih naseljih? Zakaj pred nakupovalnimi centri v prazničnem času stojijo kioski s pirotehniko, ki kot da dodatno normalizirajo brutalno pokanje?

Zakon sicer pravi, da so popolnoma prepovedane vse petarde iz kategorij F2 in F3, katerih glavni učinek je zgolj močan pok, izjema pa so petarde iz kategorije F1, denimo pasje bombice. V tem primeru je prodaja dovoljena od 19. do 31. decembra, uporaba pa pod določenimi okoliščinami le od 26. decembra do vključno 1. januarja, vsekakor pa ne v stanovanjskih naseljih. Potem so tu še ognjemetne rakete, katerih glavni učinek je svetloba, na primer rakete: te pa so na voljo vse leto in so izvzete iz prepovedi.

A tudi desetdnevno okence za prodajo je očitno preveč ali pa je postavljeno bolj ohlapno, kot si mislimo. Ljubitelji pirotehnike si te stvari očitno nabavijo na zalogo, morda do njih dostopajo na črnem trgu. Potem pa ne čakajo na novo leto ali kakšno drugo praznično priložnost, temveč samo na trenutek, ko bodo lahko kar najbolj šokirali okolico.

In tu po mojem mnenju svoje naredi tudi vzgoja. Upam, da ne bom zazvenela kot zagrenjenka, ki jo je povozil čas, a kdo drug bi lahko užival v takšnem kontinuiranem trpinčenju bližnjih in sosedov kot primitivni mladci s potlačeno agresijo, katerih staršem jim ni uspelo vcepiti osnovnih vrednot? Nisi frajer, če v zrak spustiš rafal in tečeš nazaj v zasedo, ampak čisto navaden strahopetec.