Komentar Lare Paukovič: Substanca

Pred nekaj dnevi se je zaključil Liffe, Ljubljanski mednarodni filmski festival, ki je vsako leto zaslužen za to, da pri filmskih izbirah pogledam malo izven okvirov in obiščem svetove, ki jih sicer morda ne bi. Včasih sem s svojimi izbirami zadovoljna, drugič me pripeljejo do filmskih vsebin, ob katerih pomislim »kaj za vraga«, a tudi to je, se mi zdi, del kulturne vzgoje.

Letos sem bila ob uradni najavi filmov že zelo kmalu prepričana, da si želim videti Substanco. Demi Moore v vlogi z videzom obsedene zvezdnice, ki je pripravljena tvegati s še nepreizkušeno nelegalno substanco, da bi prišla do mlajše, boljše različice sebe? Ja, prosim! A mislim, da na ta film v resnici nisem bila pripravljena.

Ne razumite me narobe: film je odličen. Gotovo pa ni za vsakogar. Gre za telesno grozljivko, tako da če ne prenašate bližnjih posnetkov delov telesa in organov, njihovih mutacij in velikih količin krvi, vam bo ob gledanju močno nelagodno. Tudi zadnje pol ure filma je za moj okus malo pretirane. A pravzaprav je škoda, da je film s tako močnim sporočilom grozljivka. Ne spomnim se namreč, kdaj me je izkupiček kakšnega filma tako zadel. Na kratko, da ne bom kriva za kakšne kvarnike: Demi Moore se kot Elisabeth Sparkle, nekoč oboževana zvezdnica, ki pa jo pri petdesetih odpustijo, da bi dali prostor mlajšim (čeprav je še vedno videti izjemno), torej odloči, da bo preizkusila sumljivo substanco. Substanca pa deluje tako, da ti en teden omogoča bivanje v svojem telesu, za en teden pa postaneš mlajša, boljša, privlačnejša, lepša različica sebe. Po enem tednu se spet zamenjata in tako v nedogled, seveda pa morata obe upoštevati pravila, ki pridejo z rabo substance.

Kaj gre lahko narobe? Marsikaj. A to pustimo za film. Kar sem želela zapisati, je, da sem se po koncu filma v toaletnih prostorih kina pogledala v ogledalo in pomislila: hej, dovolj je. Iz glave si nisem mogla izbiti prizora Demi oziroma Elisabeth, ki se doma ureja za zmenek s starim sošolcem, a se ne more pripraviti, da bi odšla iz stanovanja, ker ji nad glavo ves čas visi uničujoča primerjava s svojo mlajšo različico, z njenim brezhibnim obrazom, sijočimi lasmi, dolgimi nogami, ritjo brez celulita. Pa čeprav je tudi sama prekrasna in čeprav bi simpatija, ki jo čaka v restavraciji, verjetno padla dol od občudovanja.

Gledala sem svoje mozoljčke na bradi, malo podbradka, ki me že ves čas moti, nesimetričen nos, lase, ki mi tisti dan niso stali, kot bi morali, in si rekla – pa kaj. Zakaj si sploh dovolim, da se ukvarjam s temi stvarmi? Kot družbi nam zvonijo vsi alarmi, po zadnjih podatkih že v osnovni šoli skoraj polovica mladih primerja svoj obraz in telo s popolnimi podobami na spletu in je zaradi tega nezadovoljna s svojim videzom, četrtina učenk v zadnjih razredih osnovne šole pa že razmišlja o operaciji. Čez nekaj let si bodo nekatere med njimi dejansko popravile nos, prsi, ustnice ... in mogoče bodo končno zadovoljne. Pa ne bodo, ker se to nikoli ne konča.

In Substanca – sicer na zelo pretiran, že grotesken način – pokaže, do kakšnih skrajnosti lahko pride, če se ne. Imeti rad samega sebe točno takšnega, kot si, je v okolju, ki od tebe ves čas zahteva, da si boljši in lepši, pravzaprav oblika upora. In vem, da je to lažje reči kot storiti, sploh mladim, ki si bolj kot vse drugo želijo pripadnost ali pa naklonjenost nasprotnega spola. Ampak vsaj poskusimo.