Komentar Lare Paukovič: Suhi ali mrtvi
Letos se je po šestih letih vrnila modna revija Victoria's Secret. Nekoč je veljala za enega najtežje pričakovanih modnih dogodkov leta z nastopi najbolj izpostavljenih glasbenikov, po modni brvi pa so se sprehajala najbolje plačana imena modne industrije. Toda družbena klima se je spreminjala, v ospredje so stopala drugačna telesa, fantazija, ki so nam jo prodajali pri Victoria's Secret, se je zdela vse bolj smešna, sploh ker je vse več manekenk govorilo o tem, kako bizarne diete morajo prestati, da so na dogodku videti tako dobro. Leta 2019, ko so revijo prvič po osemnajstih letih odpovedali, smo torej mislili, da je dobe nerealnih lepotnih idealov konec. Očitno ne.
Letošnja revija je resda vključila tudi transspolne, obilnejše in starejše manekenke, za kar so še pred nekaj leti trdili, da tega ne bodo nikoli storili, vendar je bila glavnina še vedno točno to, česar smo bili od znamke Victoria's Secret navajeni: manekenke nadzemeljskega videza z nerealno ploskimi, izklesanimi trebuhi, dolgimi nogami in bujnim oprsjem. »Moj zajtrk, potem ko sem pozno v noč gledala modno revijo Victoria's Secret,« so na tiktok pisale najstnice in mladostnice in objavljale fotografije praznih krožnikov ali kave in cigaret. Za trenutek se mi je zazdelo, da je spet leto 2014 in brskam po popularni spletni strani tumblr, ki je bila polna promocije motenj hranjenja. In to po vsem trudu okoli popularizacije »teles vseh ras in oblik« (body-positivity), ki smo jo spremljali zadnja leta.
Po svoje ni nenavadno, da se je to zgodilo nekako sočasno z vzponom ozempica, zdravila, namenjenega sladkornim bolnikom, ki je naenkrat postalo čudežen pripravek za zdravljenje debelosti, pomaga namreč pri uravnavanju koncentracije glukoze v krvi, s tem pa tudi občutka lakote. In rezultati so res osupljivi. Tudi pri nas se, se da izvedeti po ovinkih, ozempic predpisuje na veliko. Menda ga je sicer treba za dosmrtne rezultate, kar se suhosti tiče, tudi jemati dosmrtno, poleg tega še ne poznamo vseh stranskih učinkov, a to ni ustavilo hollywoodske elite, za njimi pa počasi tudi navadnih smrtnikov, ki so naenkrat, skoraj drug za drugim, začeli izgubljati ogromno kilogramov.
Ena od njih je denimo glasbenica Lana del Rey: zadnjih nekaj let se je borila z odvečno telesno težo, kar je vplivalo tudi na njeno priljubljenost, ko se je letos na Coachelli pojavila s svojo staro postavo in videzom, pa jo je javnost spet začela častiti kot boginjo, kot ko je leta 2012 podirala rekorde z Video Games in Born to Die. Del Reyeva ni javno komentirala, kakšen je bil njen dietni režim, gotovo je tudi telovadila, vendar ji brez ozempica tako hitro verjetno ne bi uspelo.
Za trenutek se mi je zazdelo, da je spet leto 2014 in brskam po popularni spletni strani tumblr, ki je bila polna promocije motenj hranjenja.
A posebej zanimivo pri ozempicu je, da so ga, kot v eni svojih kolumen piše Chloe Grace Laws, pograbili tudi zagovorniki in promotorji gibanja body-positivity. Njihove mantre in prepričevanje sledilcev, kako dobro se počutijo v svojem telesu, čeprav ni zares po meri družbe, so bili torej, namiguje avtorica kolumne, velika laž. Zapiše še, da je ozempic pokazal, da dietna kultura devetdesetih in z začetka tisočletja sploh ni nikamor izginila, ampak je bila v bistvu ves čas tukaj. Pa ne le to: z obstojem zdravila, ki naj bi čudežno rešilo težave vseh, ki so se zaradi močnejše postave počutili izključene, se bo diskriminacija, če na imperativ suhosti ne bodo želeli pristati, še bolj zaostrila.
