Komentar Lare Paukovič: Terme za odrasle

Nedavno so se pri Rimskih termah odločili, da bodo po novem letu postali prve terme v Sloveniji, kjer otroci pod štirinajst let ne bodo več dobrodošli. To ne bi smelo biti nič revolucionarnega, tovrstna praksa je v tujini prisotna že zelo dolgo: tudi na tem mestu sem že pisala o tem, kako v Španiji hoteli, kamor otrokom vstop ni dovoljen, rastejo kot gobe po dežju, ameriška agencija Embark Beyond, ki organizira luksuzne počitnice, pa je zaznala 48-odstotni porast povpraševanja po dopustih samo za pare.

A vseeno brez burnih odzivov ni šlo. Tako kot so v Španiji nekateri starši z otroki, ki so jim v hotele samo za odrasle prepovedali vstop, zaradi domnevne diskriminacije poiskali pravno pomoč, so se tudi pod medijskimi objavami o novi praksi Rimskih term oglašali ogorčeni starši, ki da so bili redne stranke prav teh term, zdaj pa jim bo »še žal«, ker jih »ne vidijo več«. Tudi komentarjev »kam tonemo« in »počasi starši z otroki ne bomo dobrodošli nikjer več« ni manjkalo.

V Sloveniji je obilo term, kjer se lahko otroci do sitega naužijejo plavanja in vodnih aktivnosti. Največji raj zanje so najbrž od Rimskih term le slabo uro oddaljene Terme Čatež, na katere imam tudi sama tople otroške spomine. To je na primer bazenski kompleks, ki gotovo daje prednost otrokom: ob številnih toboganih, interaktivnih bazenih in zabavnih dogodkih bo odrasel obiskovalec, ki je prišel tja brez spremstva družine, pravzaprav težko našel miren kotiček. Kolikor se spomnim na podlagi otroških in najstniških obiskov, otroški vrišč prevladuje tudi v termah Banovci, Zreče, Termah 3000 in podobno. Zame je bil to eden od razlogov, da so me v odrasli dobi minili obiski term in bazenov, čeprav sicer rada plavam in se zrelaksiram: smatrala sem pač, da so to živahni prostori za otroke in družine. Še na ljubljanski Koleziji, ki ima sicer odličen plavalni bazen za odrasle, je treba sredi dneva presneto paziti, da se ne uležeš preveč v bližino plitvega otroškega bazenčka, ker se bo ideja o mirnem preživljanju dneva na bazenu hitro izjalovila.

Torej? Ne smemo imeti enih term zase? Prepričana sem, da bodo Rimske terme s to potezo pridobile marsikaterega obiskovalca, sama sem prav ob tej novici začela razmišljati, da bi se po dolgem času odpravila tja. A če razpravo o tem, ali bi morali vse javne prostore pustiti družinam z otroki ali pa je prav, da nekatere namenimo ljudem, ki so si izbrali drugačno pot (ali pa so dnevi menjavanja pleničk že za njimi), nekoliko razširimo, gre gotovo za neko obliko razkola v družbi. Ko sem se pred časom za daljši članek o tem, ali imeti otroka ali ne, pogovarjala s kar več mladimi starši in nestarši, sem prišla do zaključka, da so ljudje, ki se za otroke ne odločijo ali jih ne morejo imeti, še vedno podvrženi pritiskom in neprimernim vprašanjem.

Reakcija na to je pogosto odklonilna: ne le do ljudi, ki nad njimi izvajajo pritiske, temveč do otrok na splošno. Otroci jih naenkrat začnejo motiti na vseh javnih površinah, z njimi ne želijo in nočejo sobivati. Tisti, ki otroke imajo, pa ta odpor razumejo kot neposreden napad nase: počutijo se diskriminirani (kot v primeru Rimskih term) in jezni, ker otrok, ki so mu posvetili vse življenje, naenkrat ni več čudež, okoli katerega se vse vrti, ampak postane razumljen kot breme. To lahko rešimo tako, da se čim več pogovarjamo in poskušamo razumeti odločitve drug drugega. Tudi to, da ni nič narobe, če smo kdaj kje vsak zase.