Komentar Lare Paukovič: Tihi protest?

Evropske volitve so mimo in rezultati so, kakršni pač so. A pustimo jih tokrat ob strani, tihi vzpon desnice v Evropi so namreč žal napovedovali politični analitiki in glede na vsesplošno nezadovoljstvo, strah in tesnobo Evropejcev zaradi dogodkov po svetu smo težko presenečeni – navsezadnje sta se v podobnih razmerah rodila nacizem in fašizem. Ne sprašujte me, ali imam kak pameten nasvet, kako to ustaviti: nimam ga, še vedno pa stojim za tem, kar sem zapisala v eni prejšnjih kolumn: da morajo leve stranke oblikovati jasnejšo agendo in se bolj aktivno odzivati na akutne potrebe državljanov, če želijo spet pridobiti zaupanje ljudi.

Na kratko sem se želela poukvarjati z nečim drugim, manj življenjsko pomembnim: namerno neveljavnimi glasovnicami. Statistika pravi, da je bilo na tokratnih evropskih volitvah od malo manj kot 700.000 oddanih glasovnic neveljavnih več kot 30.000, kar je več kot 4 odstotke. Ne vemo, koliko od teh je bilo neveljavnih zato, ker se ljudje niso dobro pozanimali o glasovalnem procesu, koliko pa, ker so si vzeli čas iti na volitve samo zato, da bodo na glasovnico napisali, da glasujejo za Supermana ali kaj podobnega. Ob vsakih volitvah, sploh parlamentarnih, je takih junakov, ki se potem hvalisajo na facebooku in fotografije svojih neveljavnih glasovnic puščajo pod naključnimi objavami o volitvah (po možnosti še v času volilnega molka), kar nekaj. Tokrat mi je v spominu najbolj ostal nekdo, ki je občestvu sporočil, da je glasoval za La Toyo. To naj bi bila oblika protesta, ker mu nobena od ponujenih opcij ni blizu, neveljavno pa je glasoval že večkrat, med drugim za risane junake in vplivneže. Komentarji, da njegovo 'subverzivno' dejanje na družbo nima nikakršnega učinka, ampak je samo izgubil čas, ki ga je porabil za sprehod do volišča, mu očitno niso prišli do živega.

Seveda vam načrtne oddaje neveljavne glasovnice ne more nihče preprečiti in zaradi tega tudi ne boste deležni nobenih sankcij. To izvirno obliko tihega protesta torej lahko izvajate po mili volji, če mislite, da so evropske volitve itak kupljene. Ampak ali res ne gre drugače? Priznam, da sem tudi sama tokrat zelo površno spremljala kandidate evropskih volitev, a sem si pred odhodom na volišče vseeno vzela toliko časa, da sem preverila njihova stališča in to, kako se bo stranka, ki ji pripadajo, umestila v evropski kontekst. Če mi tega ne bi uspelo storiti, pač ne bi šla volit. Ali pa bi, kot je prostodušno priznal še en uporabnik facebooka, v stranki, ki jo podpiram, obkrožila nekoga z najbolj lepozvenečim imenom. Načrtno oddajanje neveljavnih glasovnic z najbolj otročjimi pripisi je, vsaj zame, nekakšno omalovaževanje volilne pravice.

Ob minimalnem ukvarjanju s programi kandidatov je gotovo mogoče najti nekoga, ki ti je vsaj pogojno blizu – ne nazadnje se na skoraj vsakih volitvah pojavijo nove stranke s čudnimi imeni in satiričnimi programi, ki obljubljajo, da niso iste kot vsi preostali. Glas zanje je približno enako izgubljen kot ob oddaji neveljavne glasovnice, pa vendar boljše stališče od tega. Ob trdnem prepričanju, da so vsi politiki skorumpirani in je vse brezveze, pa je res najbolje ostati doma. Ne nazadnje je že nizka volilna udeležba dovolj močno sporočilo.