Komentar Lare Paukovič: Tolerirati drugega
V spominu mi je ostala anekdota neke ženske, ki je pripovedovala, da so jo s plaže hrvaškega naselja, kamor je prišla letovat s hčerko, pregnale domačinke. Namestili sta se na skale, kjer so – sicer menda precej stran od njiju – poležavale starejše ženske, a so te hitro postale nesramne, češ da so skale njihove, ker so na tej plaži že celo poletje, zato ne moreta kar priti, se meni nič tebi nič uleči zraven in kaliti njihovega miru. Če se prav spomnim, se je spor grdo stopnjeval, ženski so začele celo zmerjati in jima umikati stvari, da sta se nazadnje besni pobrali.
Način, na kakršnega so te domačinke »markirale« svoj teritorij, je resda agresiven in brezbrižen, ne pa povsem nerazumljiv. Ne vemo, kako sta se obiskovalki vedli na plaži – morda sta bili glasni, morda sta jim z ležalniki »zaprli« najboljši vhod v morje? Nikakor ne želim sugerirati, da sta si zaslužili tak tretma, kajti tudi če nista počeli ničesar, nas včasih, sploh na dopustu, drugi ljudje motijo že samo s tem, da preprosto so. »So se ti res morali uleči tako blizu naju?« je stavek, ki sem ga na nedavnem dopustu na morju na prenatrpani plaži ničkolikokrat ponovila partnerju. Ali pa: »Joj, kako so ti otroci nadležni!« Ali pa: »Uh, tista družina tam ima še tečnega psa, ki bo sigurno lajal, greva raje na drug konec plaže.«
To izogibanje vsakršnim dražljajem, ki bi lahko skalili naš sveti mir (pa tudi če gre za najbolj naravne »motilce«, kot sta pasji lajež in jok otrok ali ljudi, ki govorijo v napačnem narečju), seveda ni omejeno samo na plažo, raztegnilo se je na celoten javni prostor. Včasih se je kadilo v zaprtih prostorih, celo na avtobusu pa v pisarnah – danes posebno občutljivi nekadilci zavijajo z očmi in kašljajo že, če na terasi lokala, kjer pijejo kavo, sedi en sam samcat kadilec. Prijateljica, ki se ji vedno nekam mudi, ne prenaša voznikov, ki na območjih z omejitvijo 40 dejansko vozijo 40 – vsakič se jim zalepi za zadek (in ne, ta »prijateljica« nisem jaz – ali pa mogoče sem). Starejša znanka je jezna, kadar v gostilnah za sosednjo mizo vreščijo nevzgojeni otroci, češ da so jih starši včasih znali bolje ukrotiti. In tako dalje.
Nadležnost je nekaj, za kar razvijemo toleranco, v članku za aktualno številko revije Elle piše Darjo Hrib. Več nadležnosti imamo v življenju, bolj smo jo pripravljeni tolerirati. To torej pomeni, da nas ne zmoti več vsak otroški krik ali človek, ki je nehote vdrl v naš osebni prostor. A naš trenutni način življenja je ukrojen po meri individualizma, zato je vse manj možnosti za to, da vadimo soobstajanje v skupnosti. Ogromno pripomočkov imamo na voljo, da se karseda ogradimo od ljudi. Počitniški resorti brez otrok ali živali. Gledanje najnovejših filmov na pretočnih platformah, ne v kinodvorani z glasnimi najstniki. Nakupovanje prek spleta. Zmenkarije prek spleta. Dostava živil na dom, ne da bi se ti naključna upokojenka med tehtanjem živil nenehno zaletavala v hrbet.
Toda – kot navaja članek – kljub vsem tem načinom, ki nam omogočajo, da se v vse večji meri ogibamo ljudem in motečim situacijam, so bili ljudje včasih menda srečnejši. Zakaj? Ker so bili bolj tolerantni. Interakcije z drugimi ljudmi so neizbežne, in bolj ko bomo »ograjeni« od njih, bolj nas bodo ob vsakdanjih srečanjih s tem, ko nas bodo spomnili, kako so pravzaprav drugačni (in neskončno bolj nadležni) od nas, spravili ob živce. Mi pa verjetno njih.
