Komentar Lare Paukovič: Ugovor vesti
Pohod za življenje, na katerem se vsako leto zberejo nasprotniki splava in z različnimi akcijami nadlegujejo mimoidoče, mi, priznam, vsakič stopi na žulj. A letos se je zgodilo nekaj, za kar sem si mislila, da je praktično nemogoče: dogodek je zasenčila še strašnejša novica o primeru, ko se je popolnoma neutemeljeno in nedopustno odločalo o telesu posameznice in kratilo njene osnovne pravice. V eni od poslovalnic Pomurskih lekarn v Lendavi farmacevtka zaradi ugovora vesti že večkrat ni želela izdati kontracepcijskih tablet. V dveh primerih je dogodek stranka potlačila, tretjič pa tega ni nameravala več storiti, sploh ker je zaposlena, ki je uveljavljala ugovor vesti, tisto popoldne edina delala.
O novici sem, šokirana, govorila s prijatelji, znanci – in ugotovila, da sploh ne gre za osamljen primer! V vsaj še enem manjšem slovenskem kraju naj bi bila to kar pogosta praksa, znanki pa se je že zgodilo tudi v Ljubljani. Kako, prosim? V Sloveniji leta 2024? Fanatične organizacije kričijo, naj ne delamo splavov, ko smo odgovorne in se želimo zaščititi, da do tega ne bi prišlo, pa bi nam radi onemogočili še to? Kje je logika?
Medijska pozornost dogodku je odprla Pandorino skrinjico, saj je dan kasneje Inštitut 8. marec objavil še eno srhljivo izpoved. Ženska, ki se zdravi zaradi neplodnosti, je ob selitvi v drug kraj potrebovala novo ginekologinjo, a je nove pacientke sprejemala le ena. In to prav tista, za katero postopki IVF niso moralno sprejemljivi, zato je uporabila ugovor vesti in pacientko zavrnila, čeprav bi bilo vse, kar bi morala storiti, da bi ji napisala napotnico, s katero bi lahko nadaljevala zdravljenje. »Takrat sem pred vsemi bruhnila v jok, ker nisem mogla verjeti, da se kaj takega lahko zgodi v današnjem času,« je svojo izpoved zaključila pacientka. Res bi človek kar bruhnil v jok.
Moje skromno mnenje je sicer, da ljudem, ki uveljavljajo ugovor vesti, ne bi smeli dovoljevati dela s strankami. Naj ga imajo, a v tišini za štirimi stenami, tako da nikogar ne ogrožajo.
Ponovimo torej še enkrat: odprava neželene nosečnosti ni sprejemljiva, otroka je treba roditi ne glede na okoliščine, v kakršnih je nastal, in razmere, v katere bo rojen. Ker zaščita ravno tako ni dovoljena, nam očitno lahko pomaga le sam Bog (ali pa celibat, in to, ponavljam, v letu 2024). Kaj pa, če si res želimo zanositi, ker imamo vse materialne in čustvene pogoje za otroka, a nam ne uspe? Si lahko kako pomagamo? Jah, proti naravi pač ne moremo nič. Bodo že namesto nas rojevale ženske, ki so bile posiljene, ki so utrpele katero drugo vrsto zlorabe, ki živijo v revščini, nasilnih razmerjih, ki si otrok ne želijo. Saj je vseeno, kako otrok nastane in komu se rodi, važno, da jih je na svetu čim več. Kajne?
Moje skromno mnenje je sicer, da ljudem, ki uveljavljajo ugovor vesti, ne bi smeli dovoljevati dela s strankami. Naj ga imajo, a v tišini za štirimi stenami, tako da nikogar ne ogrožajo. In to res ni nujno povezano z vero, kot namigujejo nekateri – moja babica, na primer, je bila vse življenje zelo verna, a je razumela in spoštovala pravico ženske, da se odloča o lastnem telesu. Ne, gre za posebno obliko blaznosti. Ko smo že pri tej temi, pa bi vsem, ki so proti splavu, svetovala, naj preberejo pretresljivo knjigo Nobelove nagrajenke Annie Ernaux Dogodek – o tem, kako je bilo delati splav v Franciji v 60. letih prejšnjega stoletja, ko je bil kriminaliziran. Prepoved splava namreč ne pomeni, da se bo začelo čudežno rojevati na kupe otrok – ampak samo, da se bodo ženske v stiski zatekle k skrajnim metodam.