Komentar Lare Paukovič: Urnik za uživanje
Guardian je pred nekaj dnevi objavil intriganten članek o tem, da tako imenovano »strateško prelaganje zadovoljstva«, torej princip »delaj zdaj, uživaj pozneje«, ni tako preverjen recept za uspeh, kot smo mislili. Če ste kdaj brali kakšno (avto)biografijo uspešnih podjetnikov, potem veste, kako to pregovorno gre: v fazi snovanja podjetja ti ljudje dobesedno niso imeli časa zatisniti očesa, imajo pa zdaj vse, kar so si kadar koli želeli, in milijonske imperije, ki jih lahko zapustijo svojim potomcem.
Ker nam nihče ne pove, da so to zelo pogosto ljudje, ki se jim niti ne bi bilo treba tako gnati, saj izhajajo iz bogatih družin, ki so vanje vložile kapital, se v vsakodnevno življenje ti nauki prenesejo tako: otroci, ki se po šoli zunaj na igrišču preganjajo s sošolci, bodo verjetno manj uspešni kot tisti, ki gredo takoj delat domačo nalogo. Najstniki, ki žurajo in pijejo, bodo imeli slabše rezultate od tistih, ki se učijo doma in imajo obenem še tisoč obšolskih aktivnosti. Če so preveč divji, bo to vplivalo na njihove točke za vpis na želeno srednjo šolo, potem bo pa njihova usoda itak zapečatena. Skratka: nobenega pretiranega druženja, socialnih dogodkov, pitja, za vse to bo čas pozneje, »ko bomo uspešni«. Tudi zapravljati ne bi smeli preveč pa pretiravati s hrano, ker to vodi v prekomerno težo in preslabo zdravje. Disciplina in samonadzor preverjeno tlakujeta pot do uspeha pa tudi do sreče.
Pa je to res? V članku med drugim izvemo, da so imeli ljudje z najvišjimi sposobnostmi samonadzora pogosto težave z uživanjem v trenutku in so v poznejših fazah življenja poročali o obžalovanju za stvarmi, ki jih niso naredili. Obžalovanje, da v mladosti denimo niso več potovali, je bilo mnogo večje kot pa obžalovanje, da se niso več učili ali da so v določenih trenutkih ravnali neodgovorno. Znanec mi je pred kratkim pripovedoval o svojem in partnerkinem potovanju na »petičen« italijanski otok Capri. Čeprav za to nista imela budžeta, sta se odločila za krožno turo okoli otoka z malo večjim čolnom. Ta je poleg njiju sprejel še nekaj ljudi – in večinoma je šlo za ostarele pare, za katere pa je bilo jasno, da imajo precej pod palcem in da jim je ta ladijska ekskurzija predstavljala približno tak strošek kot njima vrečka čipsa, ki sta jo prinesla s seboj na čoln. »Ampak ...« je rekel znanec. »Jaz nočem biti star in bogat! Vesel sem, da sva šla na ta izlet zdaj, čeprav to pomeni, da nisva nič kaj posebej napredovala pri varčevanju za stanovanje.«
Starejše generacije bodo to izjavo izkoristile za utrjevanje prepričanja, da smo mladi razsipni, nemotivirani in hedonistični. Kaj pa, če smo samo dojeli, kako pomembno je strateško načrtovanje užitkov, ki ga omenja članek? Če imamo urnik za vse drugo, bi ga morali imeti tudi za užitke. Tudi če varčujemo, na primer, predlaga, da si vsak mesec določimo točno določen dan, ko si bomo za nagrado, da sicer živimo skromno, privoščili drobno razkošje. Tudi če smo na dieti, si lahko en dan v tednu rezerviramo za najljubšo »pregreho«, in če načrtujemo nakup stanovanja, se ne bi smeli povsem odpovedati počitnicam – dokler imamo pred očmi še vedno končni cilj in ne mečemo ravno denarja skozi okno. Življenje je vendarle samo eno in nespametni bi bili, če bi ga izkušali samo skozi kopreno deloholizma.
