Komentar Lare Paukovič: Velika pričakovanja
V obdobju najstništva, ko so zaživeli naši romantični interesi, smo se s prijateljicami dosti pogovarjale o tem, kakšne partnerje si želimo. Večinoma je imela vsaka od nas vsaj en pogoj, glede katerega se ni bila pripravljena pogajati, in še nekaj drugih. Ena na primer nikoli ne bi hodila z nekom nižjim od sebe, druga ne z mlajšim, za tretjo je bilo izjemno pomembno, da bi partner delil njeno strast do potovanj ... A skoraj nobena od nas ni končala z idealnim moškim, morda naše zdajšnje ljubezni odkljukajo enega ali dva od takratnih kvadratkov.
Skozi odraščanje smo ugotovile, da se temelj za razmerje skriva drugje, ne nujno v deljenih zanimanjih za določen šport, knjige ali nenavaden hobi, ne v višini ali ostalih telesnih atributih. Večina nas je ob srečanju s partnerji, s katerimi smo trenutno, občutila nekaj, česar ne znamo zares poimenovati, bodisi gre za izjemen občutek varnosti, domačnosti, občutek, da se poznamo od nekdaj, kemijo ali kaj podobnega.
Tovrstni občutki so v nasprotju s pragmatičnostjo in koristoljubnostjo, ki sta se v zadnjem času razpasli na področju ljubezenskih odnosov. Razumljivo je, da so ljudje zagrenjeni in razočarani. Zmenkarjenje in iskanje ljubezni v 21. stoletju je namreč, sploh odkar imamo toliko aplikacij za to, hkrati pa tudi na videz brezkončno izbiro, res nehvaležna naloga.
Ljubimci, ki se pojavljajo in spet izginjajo, odsotnost pravih vrednost, kopica slabih zmenkov in še kar ni osebe, ki bi vsaj približno obetala – seveda je razočaranje logična posledica. A namesto da bi se iskalci ljubezni za nekaj časa umaknili iz sveta zmenkov, zacelili razočaranje in se posvetili sebi, se običajno zelo hitro vrnejo »na bojno polje« – le da s poostrenimi zahtevami, saj menijo, da je težava v tem, da niso bili dovolj neizprosni.
Tako na primer ljudje, ki se nikoli ne ukvarjajo s športom ali ne skrbijo za svoj videz, od partnerja pričakujejo, da bo privlačen fit športnik, tisti, ki jim ob koncu meseca vedno zmanjka denarja, iščejo partnerja ali partnerico, ki bi jih preživljal/a, potem so tu takšni, ki bi imeli partnerja ali partnerico zato, da bi z njim/njo reševali stanovanjsko stisko ali se postavljali pred družbo.
Vsa ta nerealna pričakovanja rezultirajo tudi v stereotipne vsebine o zmenkih na družbenih omrežjih, kjer ženske predavajo o tem, da je treba moškega, če na prvem zmenku ne plača ali če se zdi, da ne spada v premožnejši spekter populacije, takoj odpikati, moški pa sledilcem polagajo na srce, naj iz bazena potencialnih deklet že takoj črtajo tiste, ki se rade zabavajo v klubih, ki ne znajo kuhati, ki glasno izražajo mnenje ali kaj podobnega.
Standardi so seveda nujni, da se lahko spuščamo v zdrave odnose. Podpiram ljudi, ki vedo, kdo so in v kakšno smer se želijo razvijati, zato se na primer v primeru, da so jim ideal družinske vrednote, ne bi sprijaznili z deloholičnim partnerjem, odsotnim vse vikende. A zdrav razum je eno, drugo pa forsirati standarde, ki jih celo sam ne dosegaš – pri tem pa so pogosto zelo plehki.
Družba je vse bolj individualizirana, občutek skupnosti odpoveduje in nič me ne bi presenetilo, če bo osebna mreža partnerstva in prijateljstev na koncu edino, kar nam bo še pomagalo skozi življenje. Pri tem ne bo pomembno, kako je nekdo lep, športen, vpliven, šarmanten in kakšen avto vozi, ampak posebna vez, zaradi katere nam bo sposoben stati ob strani in nam delati življenje znosnejše, mi pa njemu.
