Komentar Lare Paukovič: Vljudnost? Ne
Ne morem verjeti, da ponovno pišem kolumno o pravici do splava. Zadnjo sem napisala pred letom in pol, ko smo imeli še staro vlado in se je vladni urad za komuniciranje pridušal, ker v oddajo na radiu Ars o pravici do splava (ker je ravno v tistem obdobju izšla knjiga priznanih družboslovk o tem) ni bil povabljen noben akter, ki bi pokazal »še drugo plat problematike« – z drugimi besedami, kakšna organizacija ali gibanje, ki brani »življenja nerojenih otrok«.
Takrat se mi je zapisalo, da se mi zdijo organizacije in gibanja, ki »branijo življenja nerojenih otrok,« kot so Gibanje za življenje, Za Slovenijo – Glas za otroke in družine, Pohod za življenje, zavod Živim, Božji otroci in podobne, »izjemno problematične organizacije skupka ideoloških fanatikov, slepo zaverovanih v svoj zaplankani vrtiček, in kdor tega ne vidi, ima resen problem, ne glede na politično opredelitev ali vero«. Za vsako črko tega odstavka še danes stoodstotno stojim.
Kot tudi za tem, da jim v resnici sploh ne bi smeli dajati medijskega prostora, razen če gre za opozarjanje na to, kako škodljiva so. Zato je šla še ena fanatična akcija Pohoda za življenje, novinarska konferenca, med katero so po Kongresnem trgu razporedili zastavice v spomin na vse otroke, ki so »umrli« zaradi splava, povsem mimo mene: tovrstnih bizarnosti preprosto ne morem jemati resno. Oziroma – bi šla mimo mene, če ne bi imela nepričakovanega nadaljevanja, ki mi ga na tej točki verjetno ni treba na dolgo in široko obnavljati.
Na Kongresni trg so med akcijo Pohoda za življenje prišle aktivistke, ki njihovim nazorom nasprotujejo (kot vsak normalen človek), in populile omenjene zastavice. Med protestnicami aktivistkami je bila tudi Sara Štiglic, članica Mladinskega posvetovalnega odbora predsednice republike Nataše Pirc Musar. Ko je predsednica to ugotovila, jo je, čeprav tudi sama sicer zagovarja to, da je splav ustavna pravica, iz odbora izključila, saj naj bi Štigličeva »neprimerno komunicirala« z drugače mislečimi.
Se opravičujem, ampak – kaj? Je predsednica kdaj pozorno prisluhnila temu, kakšne bedarije klatijo ti »drugače misleči«? Kako naj bi se človek sploh »primerno« pogovarjal z njimi?
Pred nekaj dnevi je Uroš Slak na 24ur poleg Sare Štiglic gostil organizatorko Pohoda za življenje Uršo Cankar Soares. Tokrat je na žalost torej bila, čeprav to ni več vladna zahteva, izpolnjena »kvota«: v oddaji sta se soočili »dve plati iste problematike«, ki naj bi se vljudno pogovarjali.
Ampak z nekom, ki ignorira vsa dejstva o mrtvih nosečnicah na Poljskem, da lahko naprej trdi, da je »osnovna človekova pravica do življenja, se pravi, vsak, ki obstaja, da se rodi, da lahko izkusi lepoto življenja« (kot da grozljive okoliščine, v katerih včasih nastanejo otroci, na primer posilstvo in huda revščina, sploh ne bi obstajale), ali da je v ustavi zapisano, da je človeško življenje nedotakljivo, pri čemer citira člen, ki se nanaša na smrtno kazen, se ni mogoče vljudno pogovarjati. In tega bi se morala zavedati tudi predsednica, da ne bo prišel dan, ko bodo on in njemu podobni zahtevali, da se njihove nebuloze vpišejo v ustavo.
»Če bomo z nasprotniki splava vzpostavili spoštljiv dialog, nam bo nekega dne še žal,« je v kolumni za Večer te dni posvaril tudi Marko Crnkovič. »Ker se zna zgoditi, da se bomo nekega dne zbudili in ugotovili, da pravice do splava ni več. Ker so nam jo nasprotniki v spoštljivem dialogu vzeli.«
