Komentar Lare Paukovič: Vrednost predmetov

V osnovi je verjetno nastala, da bi se ljudje obveščali o kosovnih odpadih po Ljubljani, kjer se pogosto najde kaj še uporabnega, od starih stolov do omaric, vendar so trenutno najpogostejše objave, v katerih ljudje ponujajo svoje odslužene predmete: v zameno za kavo, čokolado ali pa kar tako. To je lahko star voziček za otroka, lepa školjka, najdena na plaži, tapete, šivalni stroj, ura, ki nima baterije, pa še in še. Saj veste, kako pravijo: One man's trash is another man's treasure, kar je za nekoga odpadek, je za drugega lahko zaklad.

Navdihujoče je spremljati, kako vsi ti predmeti, za katere bi morda kdo pomislil, jaz bi pa to kar vrgel v smeti, namesto da ponujam naokrog, najdejo nove lastnike. Nadgradnja tovrstnega principa je Center ponovne uporabe na Povšetovi, kamor lahko ljudje prinesejo odsluženo pohištvo, gospodinjske aparate, keramiko in drugo, vendar tam stvari pregledajo, očistijo, celo restavrirajo, če je potrebno, medtem ko prek Facebook menjave k novim lastnikom romajo v točno takšnem stanju, kot so.

Zadnja stvar, ki sem jo podarila v tej skupini, so bile babičine šatulje za nakit. Nekaj sem jih seveda obdržala, a za vse enostavno ni bilo kapacitet. Zdaj jih bo z veseljem uporabljal nekdo drug. Zakaj se sama ne potrudim in najdem prostora zanje, sprašujete, ne nazadnje so še čisto v redu in bi jih bilo treba samo malo očistiti, jim vrniti nekdanji sijaj?

Preprosto: ker imam preveč drugih škatel, šatuljic in ljubkih torbic, po katerih se valjajo moje verižice, zapestnice in uhani. Medtem ko je bilo za mojo babico povsem običajno, da je v iste šatulje shranjevala nakit pol življenja (omarica, ki zdaj počiva na moji polici, je bila v njenem stanovanju vsaj od mojega tretjega leta), sem jih jaz v desetih letih, odkar služim svoj denar, že zamenjala čisto preveč, da bi se o tem spodobilo javno govoriti. In škatle za nakit so le kaplja v morje.

Vse to kapitalistično kopičenje predmetov žal močno načenja pomen predmetne dediščine. Dragocen predmet prednikov (z izjemo knjig, te so tu izvzete) ni več dediščina v pravem pomenu besede, je le še spomin. Redkokdo se veseli, da bo nasledil tisto dragoceno posodo, iz katere so jedle generacije, ročno izdelan čajni servis ali usnjeno torbico; nekaj, skratka, kar je našim staršim staršem pomenilo toliko, da so to čuvali v vitrini in govorili »vidiš, tole bo pa tvoje«.

Med babičino zapuščino sem našla tudi prekrasno uro z nastavljivimi okvirji, a imam toliko svojih, da ne vem, kdaj bo prišla na vrsto. Ko je pred leti umrla druga babica, sem nasledila njene fine rute, a jih morda nosim le nekajkrat na leto, ker mi omara poka po šivih. Nov komplet krožnikov si lahko vsako sekundo kupimo v poceni Ikei, Momaxu, Tediju, naročimo dekoracijo za kuhinjo iz Kitajske za nekaj evrov in to naslednjo sezono to spet zamenjamo, medtem pa spremljamo, kako se na teh straneh generirajo novi in novi plastični izdelki za dom.

Smo pa morda pametni vsaj v nečem: stvari, ki so nam všeč, ne hranimo več na posebnem mestu za posebne priložnosti kot naši stari starši, ampak jih uporabljamo vsak dan. Ne nazadnje je smisel predmetov, da nam dobro služijo.