Komentar Lare Paukovič: Vseprisotna
Ne tako dolgo nazaj sem eno svojih kolumen posvetila Taylor Swift. To je bilo obdobje, ko se je ogromno pisalo o finančnih in drugih rekordih, ki jih glasbenica podira s svojo multiuspešno turnejo The Eras Tour in istoimenskim glasbenim filmom. Toda zdi se, da je Taylor takrat šele dobro začela svoj zmagovalni pohod.
Decembra je bila razglašena za osebo leta po izboru revije Time, slavila je na nedavni podelitvi grammyjev, napovedala svoj novi album in povzročila pravo evforijo, vzporedno pa se razvija še njena javno izjemno izpostavljena zveza z igralcem ameriškega nogometa Travisom Kelceom, ki je za fene zanimiva zato, ker lahko »v živo« spremljajo naslednje poglavje glasbeničinega romantičnega življenja, ki se bo verjetno znašlo na kakšnem albumu.
Ta zveza je, kot kaže, dosegla vrhunec prav zdaj, saj se je v ZDA pravkar zaključil športni dogodek superbowl, slavilo pa je Kelceovo moštvo. Njegova ekipa Kansas City Chiefs je poleg tega postala prva po 19 letih, ki je ubranila naslov.
Superbowl je bil v resnici še en odličen kazalnik razsežnosti slave Taylor Swift. Njeni oboževalci namreč zmago omenjene ekipe povezujejo neposredno z njo. Češ: vse, česar se dotakne Taylor Swift, se spremeni v zlato! Nekateri mediji so jo oklicali celo za »pravo zmagovalko superbowla«, čeprav z dogajanjem na igrišču ni imela popolnoma nič, razen tega, da se je pač pojavila na tribunah – kot obiskovalka in podpornica.
Stolpci rumene kronike so polni natančnih poročil, kaj vse je Swiftova počela med ogledom finalne tekme, na katero je priletela neposredno s svojega koncerta na Japonskem, koliko alkohola je spila, kolikokrat si je z roko prekrila usta v pristnem šoku, kolikokrat je vmes šla na stranišče (no, upam, da ne), fotografije objemov in poljubov med njo in Travisom Kelceom neposredno po njegovi zmagi in posnetki, na katerih na zabavi po superbowlu objeta plešeta na – pozor – eno od Taylorinih skladb, pa so verjetno najbolj viralne podobe tega dogodka. In to kljub vsem športnikom in preostalim nastopajočim, ki so vložili precej dela, da bi v procesu dogodka dejansko pustili svoj pečat.
Pred kratkim sem na enem od družbenih omrežij gledala kratek posnetek, v katerem se neka uporabnica sprašuje, kako je sploh mogoče, da nas življenja zvezdnikov sploh še zanimajo. Podobno kot z vplivneži: njihova življenja so tako oddaljena od realnosti, da nekomu, katerega vsakdan je poln običajnih izzivov in skrbi, ne morejo doprinesti ničesar. Kvečjemu njihova razsipnost, bizarne zahteve, romantične drame in ostali »problemi prvega sveta« takega človeka še jezijo, ker ve, kako nepravično je, da določeni ljudje, ne glede na status in dosežke, lahko do te mere razsipavajo z dobrinami, drugi pa se komaj prebijajo.
To seveda ne pomeni, da ne smemo gledati njihovih filmov, poslušati njihove glasbe, kupovati njihovih izdelkov, ceniti njihove umetnosti nasploh; ampak dnevno obremenjevanje s tem, kaj počne X, s kom hodi Y in podobno, je ob vsem, kar se trenutno dogaja po svetu, malodane banalno.
Poleg tega se zdi, da obsesija s Taylor in Travisom kaže, kako plehka družba smo: manično ploskamo temu, da top športnik dobi najpopularnejše dekle na šoli, klasično lepotico, ki pa je v bistvu čisto simpatično »dekle iz sosednje ulice«, ki rada počne vse, kar počnemo vsi mi: pleše, pije, navija na tekmah in tako dalje. Če ni to narativ nešteto romantičnih komedij, ki so oblikovale naše odraščanje ...
