Komentar Lare Paukovič: Z očmi turista
Spet je tisti čas v letu, ko se v centru Ljubljane umikamo turistom, zgražamo nad gnečo in objokujemo čase, ko mesto še ni bilo tako turistično prepoznavno.
Ena takih jamrajočih debat se je pred časom razvila v večerni družbi, v kateri sem se znašla. Znanec, ki se ukvarja s turizmom, je dejal, da v svoji nastanitvi v kratkem pričakuje Malezijce. Na valovih cinizma, za katerega sem si že pred časom dejala, da se ga bom poskušala otresti, a je stara navada pač železna srajca in ne gre čez noč, sem pripomnila, da ne razumem, zakaj turisti, ki jim Ljubljana ni na dosegu roke, ampak morajo dolgo potovati iz daljnih krajev, naše mesto sploh izberejo za svojo počitniško destinacijo – češ, saj je prikupno, a turistično ne ponuja spet toliko, da bi lahko upravičilo dvajseturno vožnjo z letalom.
Drug znanec, ki je poslušal mojo pripombo, me je blago oštel: mesto, v katerem živimo vse svoje življenje, gledamo s povsem drugačnimi očmi kot turist iz druge države, kaj šele celine, ki izhaja iz drugačne kulture. Ljubljana se je v zadnjih letih turistično izjemno okrepila (pustimo tokrat gentrifikacijo in druge negativne plati krepljenja turizma ob strani) – morda smo res premajhni, da bi premogli svetovno znane galerije in muzeje, stavbe, ki se uvrščajo na sezname arhitekturnih presežkov in tako dalje, ravno tako nimamo bleščečega nočnega življenja (v zadnjih letih, nekaj je naredila tudi korona, so drug za drugim zamirali kraji nočnih srečevanj, dokler na koncu nista ostala le dva ali trije, pa še ti so med tednom prazni), vendar vse to še ne pomeni, da tuj popotnik ne more biti navdušen nad unikatnim šarmom Stare Ljubljane, značilnimi stavbami, pogledom z Gradu, majhnostjo in dostopnostjo, kulinariko, čistočo mestnega jedra in dejstvom, da lahko v pičle pol ure pride v kraje, ki po vsem svetu slovijo po izjemnih naravnih lepotah, na primer na Bled.
In ko smo že pri Bledu: tudi njegovo priljubljenost Slovenci pogosto podcenjujemo, češ, pa kaj je spet tako posebnega na tem jezeru, da so vsi nori nanj – tudi sama sem kdaj v preteklosti najbrž izustila kaj podobnega –, ampak starejša ko sem, bolj jasno mi postaja, da se je v primeru Bleda na tem malem območju res zgodilo nekaj posebnega, česar mi ni uspelo začutiti ob nobenem jezeru v tujini, pa sem jih videla kar nekaj, denimo v Švici ali Avstriji, ki sta prav tako znani po naravnih lepotah.
Kadar se danes odpravim na Bled, ga tudi sama poskušam gledati kot turistka. Ko sva bili s sestro še najstnici, smo z družino tja hodili na enodnevne izlete in obvezen postanek s kremšnito, zato se mi kraj morda ni zdel nič posebnega – pred nekaj leti pa sem tam zavestno preživela ves vikend in prvič prespala v hotelu. In turisti imajo prav: jutranje bujenje s pogledom na otoček sredi mirne zelenkaste vode je res izjemno doživetje. Na podoben način zdaj na novo odkrivam čare Bohinja, Kopra, Izole, Pirana, kjer sem kot otrok preživljala vsa poletja, da ne govorim o Kranjski Gori, Goriških brdih ..., in tudi manjšega oddiha, ki se mi obeta v enem prihajajočih vikendov, letos prvič nisem umestila na morje ali v Italijo, na svoji skoraj standardni dopustniški destinaciji, ampak kar v Jeruzalemske gorice.
