Komentar Lare Paukovič: Zasloni
Pred kakšnim tednom sem na avtobusu, s katerim sem se peljala iz službe, opazila dva otroka, dečka, stara nekje sedem in štiri leta. Na avtobus sta prišla sama, kar se mi je zdelo močno nenavadno: sprva sem se spraševala, ali ju je kdo pospremil do postaje in ali ju na izstopni postaji čaka, nato pa občudovala njuno zrelost in mirnost. Nista se pogovarjala, nista razgrajala, bila sta povsem mirna, tiha. Ko se je prostor na vozilu nekoliko sprostil, sta se usedla na sedeža blizu mene, starejši deček je potegnil iz torbe ipad, mlajšemu bratcu pa dal telefon, in potem sta vse do svoje postaje, kakšnih dvajset minut, tiho in nepremično strmela v zaslone.
O prizoru sem razmišljala še doma. Spomnila sem se na to, kar mi je le nekaj dni prej dejal sogovornik v nekem intervjuju, ko je beseda nanesla na generacijske razlike. Da so otroci od drugega, tretjega leta navajeni na ždenje pred zasloni, da vsako risanko, igrico, interaktivno vsebino lahko dosežejo s pritiskom na gumb in da je potem težko sprejeti, da življenje ni na gumb. In da trpi komunikacija, da ne moreš pričakovati, da bo otrok, ki je od ranih let zalepljen za zaslon, brez težav vzpostavljal interakcijo s svetom, z vrstniki. Mnogo jih je potem socialno nespretnih, apatičnih, nesrečnih. »Imate otroke?« me je nato vprašal. Ko sem odkimala, mi je na srce položil, naj, če se bom kdaj odločila zanje, pazim, da ne bodo padli v to past, naj jim vsebine odmerjam previdno.
Morda se prav zato, ker otrok nimam, doslej nisem ravno sistematično ukvarjala s tem, kako poguben vpliv ima na otroke nenehna prisotnost zaslonov, čeprav o tem v resnici ves čas razpravljamo, beremo, pišemo. Ampak ko vidiš, v kaj bi se lahko ujeli tvoji otroci, je verjetno drugače. Na RTV Slovenija so v začetku leta prav zaradi tega cel sklop vsebin posvetili digitalni varnosti, na novinarsko konferenco so tedaj med drugim povabili pediatrinjo dr. Anjo Radšel, ki je povedala, da naj bi že dve- do triletni otroci pred zaslonom prebili povprečno dve uri na dan, kar v desetih letih nanese za celo leto časa, šolski otroci pa skrb vzbujajočih od pet do šest ur na dan. Sploh pri predšolskih otrocih sta živi stik in učenje iz okolice tako pomembna, da teh naprav po priporočilih pediatrov sploh ne bi smeli uporabljati! A koliko staršev to dejansko upošteva? Seveda je lažje otroke omamiti z napravami, saj se bodo potem spremenili v tako pohlevne, mirne ovčke, da jih boste očitno brez hujših skrbi poslali celo same na avtobus.
Dr. Dan Podjed, antropolog, profesor in avtor, ki se v svojem delu ogromno ukvarja z razmerjem med ljudmi in tehnologijami, se zavzema za zakonsko omejitev pametnih telefonov v šolah. Ker bolj ko otroci rastejo, huje je. Zasloni niso več le igrice in risanke, osvojijo družbena omrežja, kjer se dogaja tudi spletno nadlegovanje, ali pa vstopijo v svetove, ki se zdijo tako boljši od realnega, da ta ni več dovolj. Pred časom sem na spletu opazila osmrtnico za najstnika, ki si je, so precej jasno namignili sorodniki, zaradi družbenih omrežij vzel življenje. Kaj takega se ne bi smelo nikoli zgoditi. Ampak se dogaja, in to je le eden od primerov. Svojci si obenem želijo, da odhod dečka postane opozorilo vsem, da resnični svet, v katerem živimo in ljubimo, nosi pravo vrednost. »Zadovoljni smo ne zaradi zaslonov, ampak zaradi razmerij z bližnjimi,« pravi tudi Dan Podjed. Ne pozabimo tega.
