Komentar Lare Paukovič: Želja po tišini

Pred kratkim sem prebrala intriganten esej, objavljen v reviji The Atlantic. Njegov naslov je bil »Zakaj bogati ljudje obožujejo tišino?«. Tišina je povezana z gentrifikacijo, meni avtorica Xocithl Gonzalez, ki se je, ko se je iz hrupnega predela New Yorka prvič preselila na enega najbolj elitnih ameriških kampusov, prvič naučila, da med »živeti« in »stanovati« obstaja pomembna razlika. »Živiš« glasno in kaotično, »stanuješ« pa tiho in urejeno.

»New York poleti je hrupen prostor, posebno če nimaš denarja. Bogataši pobegnejo v Hamptons ali Maine, buržoazija je varno zaščitena z brnenjem klime, za tiste, ki imajo denarja zelo malo ali skoraj nič, pa poletje pomeni odprto okno; ropotanje mesta postane zvočna podlaga za življenje: hrup motorjev, zaviranje avtobusov, prepiri parov, otroci, ki drug drugega kličejo k igri, in glasba. Neprestana glasba,« zapiše Xocithl ​Gonzalez.

Ker je odrasla v takšnem vzdušju, ji je bilo na kampusu čudno, da so sošolci iz premožnih družin ves čas zahtevali mir. Seveda: ker so premožni v svojih klimatiziranih, urejenih, polikanih stanovanjih na varnem pred zunanjimi motilci, se jih odvadijo in jih, ko z njimi spet pridejo v stik, poskušajo eliminirati. Mir v knjižnicah, na hodnikih, čim manj glasnega smejanja, čim manj spontanih druženj, ki jih spremlja hrup. Takrat se je skupaj s prijatelji iz podobnih okolij prvič srečala z željo po utišanju. A ko se je vrnila v New York, je bilo tega vedno več tudi v Brooklynu, kjer je odrasla. Prostor za glasbo, dretje, zabave, vrišč otrok so izginjali. »Kar 60 odstotkov nedavnih pritožb glede hrupa se je osredotočalo na reči, kot so glasba, zabave, glasno govorjenje. Vendar je tisto, kar je za nekoga glasno, za nekoga drugega izražanje veselja, radosti,« še zapiše.

Do neke mere se podobno dogaja povsod – tudi v Ljubljani. Na Gornjem trgu v centru mesta stoji lokal Ferdinand, ki je že nekaj časa tarča napadov stanovalcev iz soseske. Ti želijo doseči, da se zapre, saj naj bi glasbeni dogodki in nasploh hrupno govorjenje ljudi, ki se zadržujejo na letnem vrtu, motili njihov dragoceni mir. Ob tem je lokacija Ferdinanda še eden redkih negentrificiranih predelov Ljubljane: tja večinoma zahajajo lokalci z alternativne scene, predvsem mlajša generacija, ki ima tovrstnih prostorov v Ljubljani že tako malo. Sosedje Ferdinanda so lansko leto celo zbirali podpise za zaprtje lokala oziroma drastično skrajšanje obratovalnega časa. To jim na srečo, vse kaže, ni uspelo, ob mojem nedavnem sprehodu skozi center okoli pol polnoči je bil Ferdinand namreč skoraj edina mestna točka, ki je še živela. No, pa lokal Pritličje pri mestni hiši. Stara Ljubljana: popolnoma mrtva, enako Kongresni trg, Čopova ulica, celo Trubarjeva ... ostane le še nekaj klavrnih plesnih barov in klubov, preplavljenih s turisti, ki so očitno dovolj oddaljeni od bivalnih prostorov, da nikogar ne motijo.

Naselja, kjer živim, zahteve po tišini še niso dosegla. Bloki so stari, sestava prebivalstva pa dovolj pestra, da poleti do poznih večernih ur z ulic odmevajo pogovori, motorji, glasni avtomobili, odkar so prenovili igrišče pred blokom, pa tudi igra in smeh otrok in mladih. Čeprav bi mi včasih, priznam, prijalo tudi malo več miru, je neki poseben čar v tem, da naselje živi. Da se ljudje družijo, naglas smejejo, pogovarjajo, kričijo, da niso, kot večina razvitega sveta, ob večerih raje prilepljeni na zaslone ali varno zaprti v neprepustnih stanovanjih.