Komentar Lare Paukovič: Ženska ženski volk

Ana Resnik je mlado dekle, ki se je pred nekaj tedni, ko se je začela vojna med glasbenikoma Zlatkom in Challetom Salletom, prva opogumila in javno izpostavila, da je imela s Challetom Salletom pred leti, ko je kot spremljevalna pevka delovala v njegovem bendu, negativno izkušnjo. Njena izpoved, ki jo je te dni še dodatno razgrnila v daljšem intervjuju za enega od slovenskih podkastov, ni senzacionalistična, je le izpoved prestrašene mladostnice, ki so se ji pred leti izpolnile sanje, ko je zmagala na natečaju in za nagrado dobila nastope s priznanim glasbenikom, a so se žal sprevrgle v grenko razočaranje.

Glasbenik, njen mentor, naj bi jo namreč silil v pitje alkohola, jo otipaval, spraševal o spolnosti, poljubljal po vratu. Kar se morda komu »ne zdi nič takšnega« (in takšnih komentarjev smo lahko na družbenih omrežjih prebrali kar nekaj), je dekle toliko ranilo, da je pozneje doživljala panične napade, poiskati je morala pomoč psihoterapevta, jemlje celo zdravila.

V tej zgodbi lahko različnim ljudem očitamo različne stvari: recimo staršem dekleta, da so tako slepo zaupali »mentorju« in jo puščali na nastopih do jutranjih ur, pa preostalim odraslim ljudem v bližini, ki so verjetno vedeli, kakšen je glasbenik. Dekletu težko – moški na položaju moči je počel nekaj, zaradi česar ji je bilo neprijetno. V zvezi s tem nimamo kaj razpravljati. Glasbenica je sama dejala, da o tem dolgo ni povedala nikomur, ker je mislila, da večina ljudi prijateljuje z raperjem in bi se postavili na njegovo stran. Poleg tega, kot je razložila sociologinja Darja Zaviršek za Mladino, pri tej situaciji ni zanemarljiva še ena stvar: konstelacija moški umetnik–mlada ženska včasih implicira, da je zloraba (četudi ne gre za neposredno spolno zlorabo, ampak »le« za nadlegovanje, neprimerne pogovore ...) nekaj, kar morajo ženske »dati skozi«, da se jim odprejo vrata, ki bi sicer ostala zaprta. Marsikatera zato molči in si misli, da »se to pač dogaja«.

Če upoštevamo vse to, bi morali dekletu čestitati za pogum. Ampak ne. Dobili smo tudi množico klasičnih odzivov v smislu »Zakaj je spregovorila zdaj«, »Išče pozornost«, »Zdaj joka, prej pa ji je pasalo«, in podobno. In najbolj tragična stvar? Veliko tovrstnih stavkov so zapisale ženske. Vsakič, ko preberem neki komentar »prijazne« starejše gospe s profilko s sinčkom ali vnukom na facebooku, ki gre nekako v smislu »Kuzla laže« ali pa »Ji je že pasalo«, v moji duši umre majhen kužek. Za celo pokopališče jih je že, na videz prijazne, neškodljive ženske se namreč oglašajo ob vsaki priložnosti – podobno se je dogajalo v primeru Mie Skrbinac, ki je pred leti prva javno razkrila nadlegovanje na slovenski umetniški sceni.

Razumem, da si marsikateri moški stiske žensk, ko se zgodi kaj takšnega, ne more zares predstavljati. Ampak ženske, ki tako sovražijo druge ženske? In to sploh niso samo naključne Dragice in Barbare s facebooka. Znana slovenska akademičarka je na primer v nedavni kolumni zapisala, da jo je, ko gleda druge ženske, kako se »samoprostituirajo« (beri: hodijo v kozmetične salone, kjer si prizadevajo za čim optimalnejšo zunanjo podobo), sram, da je ženska. Od tu do »sama je kriva« ali pa »saj ji je pasalo« je pravzaprav le korak. Če kdo, bi morala delovanje patriarhata, ki posredno vpliva tako na vsesplošno obsedenost z zunanjo podobo kot na to, da dekleta o zlorabah dolgo molčijo, razumeti intelektualka.