Komentar Lare Paukovič: Živel osmi marec
Ko boste brali to kolumno, bo pred vrati 8. marec ali mednarodni dan žena. Čez dva dni bodo družbena omrežja spet preplavile objave, ki so bile v preteklih letih, kolikor mi jih je uspelo spremljati, po večini kontradiktorne: nekatere so slavile žensko energijo, milino in nežnost, se zahvaljevale ženskam za gospodinjsko delo in podpiranje družine ter poudarjale, naj moški ob tem čudovitem prazniku ne pozabijo na šopke za svoje čudovite dame, druge so zahtevale revolucijo, odpravo plačne vrzeli, zmanjšanje števila femicidov, skratka, spremembo sistema.
Po svoje je ta dihotomija skladna s trenutnim stanjem feminizma, ki se je začel z bojem za volilno pravico, vstop na trg dela, seksualno avtonomijo in podobno, nato pa se v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ko sta svoj pohod posebej brutalno začela neoliberalizem in kapitalizem, doživel krizo – in od takrat je malo težje definirati, za kaj se pravzaprav borimo. Za ženske kvote? Za to, da lahko ženska postane, »karkoli želi«, četudi je to dolgoročno škodljivo za družbo?
Emancipacija je še vedno pojem, s katerim se opleta vsepovsod, a emancipirana je lahko v javnem diskurzu tudi vplivnica, ki sicer vodi svoje podjetje, zasebno pa še vedno živi po načelih patriarhalnega sistema in to tudi javno razglaša. Emancipacija je lahko za koga, da se vrneš v »žensko energijo«: termin, s katerim se zadnje čase po družbenih omrežjih tako rado opleta, v bistvu pa pomeni samo, da ves nadzor v življenju prepustiš moškim, kar ni niti malo feministično in relevantno za napredek družbe nasploh. Prava emancipacija bi morala biti še vedno usmerjena v to, da se poleg tebe emancipirajo tudi druge ženske, da se torej izboljša splošni položaj našega spola.
A to je v resnici zelo težko. Že naša feministična načela so v vsakodnevnem življenju pogosto postavljena na preizkušnjo. Na primer ko imamo ozaveščenega partnerja, s katerim si enakovredno porazdelimo gospodinjska opravila in ostale skrbstvene aktivnosti, a od njega kljub temu zahtevamo še odpiranje vrat, nošenje rož, vožnje naokoli in ostale džentelmenske geste, ki so jih moški včasih kot drobtinice metali ženskam, ki si tega, da bi jim partner pripravil večerjo in jim dovolil, da se s kozarcem vina zleknejo na kavč, niti v sanjah niso mogle predstavljati. Zakaj si hkrati želimo enakost, po drugi strani pa dejanja, ki še vedno implicirajo podrejenost?
In potem so tu področja, kjer je enakost tako rekoč nemogoče doseči. Na primer starševanje.
Ženske na delovnem mestu avtomatsko potegnejo kratko zaradi reproduktivne funkcije, pa če se temu še tako upirajo. Ne pri nas ne v tujini se ne spodbuja preveč aktivno očetovskega dopusta, otroško varstvo pa ne more pokriti vsega, tako se je ženska kot mati enostavno prisiljena odpovedati nekaterim vidikom kariere. Za moške se zdi naravno, da bodo tudi po rojstvu otroka še vzdrževali svojo socialno mrežo, sploh tisto, povezano s službo, saj ta nemalokrat omogoča tudi boljše projekte in napredovanje, ženske pa se pogosto osamijo.
Ko vzamemo v obzir vse to, se nam morda ne zdi več čudno, zakaj je rastoč trend med mladimi ženskami dekle ali žena, ki ostaja doma, o čemer sem že pisala – tako vsaj ve, da se mora kot njene prednice v petdesetih osredotočiti na samo eno področje življenja: gospodinjenje. Ker vsega, četudi družba še tako glasno kriči, da je meja samo nebo, v sistemu, kakršen je trenutno, enostavno – ne zmoremo.
