Komentar Lovra Kastelica: Solidna protiutež

Med gledanjem Mladega in Novega papeža se v režiji oskarjevca Paola Sorrentina utelesi vse tisto, o čemer smo prej sanjarili. Oba papeža (Jude Law in John Malkovich) sta namreč prikazana, kot sem si tudi sam predstavljal te dostojanstvenike, ki se zatekajo k molitvi, upajoč, da jim bo molitev pomagala pri čisto vsakdanjih stvareh, recimo, da bo Napoli dobil prvenstvo, ne pa Juventus.

Sicer pa stran od oči javnosti verižno kadijo bele davidoff, vozijo prestižne znamke avtomobilov ter se obnašajo, četudi v nenehnem spopadu s svojo spolnostjo, naravnost ekskluzivno. Gre le za vzvišene predstavnike milijardnega ljudstva, ki je tako kot oni prežeto z nešteto napakami in grehi; za zaprto skupnost zakoreninjenih pravil, ta skupnost pa razpada, kadar je vsem na očeh; za razred legendarnih frizur na prečko, pojočih glasov ter visokih misli, ki se ne dotaknejo vedno. Le zakaj bi bili torej ti mistificirani pridigarji kaj bližje bogu, sem premišljeval v teh dneh pred veliko nočjo.

Ne, nisem član nobenega društva, kaj šele stranke, imam pa vse tri zakramente. Nekdo bi rekel tri preveč. Sam pravim: nič od tega ni odveč, lahko, da je celo nekaj več. Zaradi česar pripadam, vsaj tako razumem, ne cerkvi, pač pa civilizaciji, ki v dobrem in slabem traja že dve tisočletji. In ki jo povezujejo – zakramenti. Cerkev pa razumem kot anahronističen medij, s pomočjo katerega se lahko posamezniki dokopljemo, poistovetimo, se pogovarjamo ali celo navežemo stik z našimi predniki. Je prostor, v katerem pride do uglašenosti z našo preteklostjo.

Od časov, ko sem pred vsakim šolskim letom zahteval, naj me že izločijo iz te sekte, sem dospel do spoznanja, da je lahko cerkev povsem solidna protiutež v času, ko je človek izgubil boga, ko ne verjame več avtoritetam, ko mu je vse dovoljeno. V ozračju izključevanj je cerkev postala pribežališče drugače mislečih. V času, ko je moderno biti drugačen, je postala plahta, pod katero so se znašli (ne po svoji krivdi) drugačni in družbeno nesprejemljivi.

Prazniki, kakršna je tudi velika noč, je del naše bogate tradicije. Ker nam je mar za običaje, se bomo na sobotnem žegnju drenjali tudi takšni, ki se čez leto hvalimo, da ne hodimo v cerkev. Takrat bodo padle še zadnje maske, to pa zato, da bomo imeli potem na domači mizi žegnano malico, ki je sicer enako okusna kot neblagoslovljena, a ker smo del civilizacije, o kateri sem prej govoril, nekateri zavestno, drugi pa podzavestno negujemo tradicijo naših prednikov.