NA KOŽO
Komentar Lovra Kastalica: Novo glasbeno šolo!
Gradnja nove parkirne hiše je pomembnejša od glasbene vzgoje.
Odpri galerijo
Pred časom smo praznovali 200-letnico javnega glasbenega šolstva na Slovenskem. V 54 javnih in 15 zasebnih šolah je danes vpisanih okoli 26.000 otrok. Sistem slovenskih glasbenih šol je resda pomanjkljiv, ni pa najslabši. Pripomore k celostnemu razvoju otroka in spoznanju, da resna glasba nikakor ni dolgočasna. Ta ponuja človeku katarzo, toda do nje je brez odrekanja, truda in otroškega zavijanja z očmi nemogoče priti. Ključna razlika med javnim in zasebnim šolstvom je ravno v tem: če ima javno šolstvo utečen sistem, ki vzpodbuja redno vadbo in še več dela na tehniki, zasebno nima zapovedanega učnega načrta, prilagaja ga otroku, ta pa bi se učil samo najpopularnejšega, ne pa tudi nujnega, duhamornih lestvic in etud. Če inštrument v zasebnih šolah pomeni predvsem otrokovo igračo, je v javni šoli pripomoček, skozi katerega se otroci – ob nujni podpori staršev in učiteljev – naučijo vztrajnosti, discipline in izražanja čustev.
Ko so v času brezobzirnega varčevanja tisti najbolj radikalni razmišljali celo o ukinitvi javnega glasbenega šolstva, ker da je en sam strošek, je nastal preplah. Takšen poseg bi povečal število zasebnih šol, v zmanjšanem številu javnih pa bi nastal prostor samo še za tiste najbolj talentirane. Slovenija, dežela pleh muske in glasbenega zanesenjaštva, ne bi bila nikoli več takšna, kot je bila. Zaradi tovrstne centralizacije bi s periferije izginila – glasbena vzgoja.
Zdi se, da se je tovrstno radikalno razmišljanje, kot v nekakšnih rečnih mrtvicah, ponekod še ohranilo. Če že javnega glasbenega šolstva ne opuščajo, pa z njim milo rečeno ne delajo lepo. V takšni mrtvici se je znašlo tudi Grosuplje. Njihova javna glasbena šola, ki ima vpisanih več kot 500 otrok in dosega izjemne uspehe, deluje v katastrofalnih razmerah. Ker se je že zdavnaj znašla v siloviti prostorski stiski, mora gostovati (tudi) v neuglednih prostorih sosednje osnovne šole. Ob močnejšem nalivu te prostore poplavlja.
Glasbena šola Grosuplje že desetletja hrepeni po normalnih razmerah. Čeprav občinarji njihove simpatične učence pograbijo in izkoriščajo domala na vsaki proslavi, niso niti pomislili, da bi namenili davek od dobitka igre loto (680.000 evrov), v kateri je eden od občanov zadel 4,5 milijona evrov, za gradnjo nove glasbene šole. Gradnja nove parkirne hiše je pač pomembnejša od glasbene vzgoje.
Ko so v času brezobzirnega varčevanja tisti najbolj radikalni razmišljali celo o ukinitvi javnega glasbenega šolstva, ker da je en sam strošek, je nastal preplah. Takšen poseg bi povečal število zasebnih šol, v zmanjšanem številu javnih pa bi nastal prostor samo še za tiste najbolj talentirane. Slovenija, dežela pleh muske in glasbenega zanesenjaštva, ne bi bila nikoli več takšna, kot je bila. Zaradi tovrstne centralizacije bi s periferije izginila – glasbena vzgoja.
Zdi se, da se je tovrstno radikalno razmišljanje, kot v nekakšnih rečnih mrtvicah, ponekod še ohranilo. Če že javnega glasbenega šolstva ne opuščajo, pa z njim milo rečeno ne delajo lepo. V takšni mrtvici se je znašlo tudi Grosuplje. Njihova javna glasbena šola, ki ima vpisanih več kot 500 otrok in dosega izjemne uspehe, deluje v katastrofalnih razmerah. Ker se je že zdavnaj znašla v siloviti prostorski stiski, mora gostovati (tudi) v neuglednih prostorih sosednje osnovne šole. Ob močnejšem nalivu te prostore poplavlja.
Glasbena šola Grosuplje že desetletja hrepeni po normalnih razmerah. Čeprav občinarji njihove simpatične učence pograbijo in izkoriščajo domala na vsaki proslavi, niso niti pomislili, da bi namenili davek od dobitka igre loto (680.000 evrov), v kateri je eden od občanov zadel 4,5 milijona evrov, za gradnjo nove glasbene šole. Gradnja nove parkirne hiše je pač pomembnejša od glasbene vzgoje.
