Komentar Lovra Kastelica: Absentizem

Menda so obstajale zanesljive znanstvene razlage, da smo živeli v najpopolnejši družbi na svetu ter da nam tudi zato ni bilo treba razmišljati preveč s svojo glavo.

Vse naj bi se začelo z zaplembo premoženja drugim razredom, kar je povzročilo kaos v gospodarstvu. Čeprav je država izgubljala, pa se je novemu razredu birokratov to splačalo. Dokopal se je do oblasti, s tem pa do privilegijev in podružbljene lastnine. Še zdaleč ni bilo vse naše: vse je postalo njihovo. Novi razred je pokazal zgled ter postal ideal za vse tiste, ki se niso mogli upreti želji, da bi živeli kot paraziti na račun drugih. Pravno so bili sicer enakopravni vsi, v resnici pa je zaradi monopola nad upravljanjem lastnine užival samo ozek sloj prebivalstva. Čeprav je novi razred obljubljal odpravo družbenih razlik, jih je moral nenehno povečevati, da je zagotavljal privilegije svojim članom. (Milovan Đilas)

Takšen sistem je bil obsojen na propad: zaradi novega razreda se je družbeni sistem degeneriral v patokracijo, obliko vladavine, v kateri se posamezniki s psihopatološkimi motnjami postavijo nad zakone, nad državo in narod ter zavzamejo vladajoče položaje v družbi in politiki. Kot pravijo ponerologi, vse družbe nihajo med srečnimi in nesrečnimi časi, le da se v srečnih časih vselej najde skupina privilegirancev (bilo naj bi jih 6 odstotkov, a s psihopatološkimi značilnostmi), ki potem uživajo blaginjo in zatirajo drugače misleče. (Andrzej Łobaczewski)

Težava nastane, ko si tako majhen odstotek ljudi s psihopatološko motnjo (in s sredstvi indoktrinacije) ustvari družbo, v kateri je takšno razmišljanje in vedenje na lepem institucionalizirano. (Dušan Nolimal) Ko namreč takšne osebe prevzamejo vodilne pozicije, postanejo te značilnosti sprejemljive, saj jih predstavljajo tisti, ki naj bi bili zgled ljudstva. Družba takšne vzorce ponotranji in preneha upoštevati pravila. Goljufije, manipulacije, korupcija, vse to postane družbeno sprejemljivo, a tudi samouničujoče.

V osemdesetih je Tanjug posredoval informacijo, da vsak delovni dan okoli 600.000 Jugoslovanov ne pride na delo. Še več, da so v povprečju le redko delali več kot štiri ure dnevno. Od 365 dni v letu se je takrat v Jugoslaviji delalo v povprečju samo še 200 dni.

40 let pozneje spada Slovenija med države z največ izgubljenimi delovnimi dnevi na zaposlenega zaradi bolniške odsotnosti. Lani smo zaradi absentizma izgubili več kot 17 milijonov delovnih dni!