Komentar Lovra Kastelica: Amadou Dia Ba

Že od nekdaj so mi bili všeč seznami podatkov, predvsem imena in priimki. Skozi glavo jih je medtem švignilo že toliko, da bi moral po vsej verjetnosti že zdavnaj izgubiti rdečo nit, nekje bi moralo že počiti in se razsuti, a se še ni. Pari imen in priimkov me kar naprej opominjajo na različna obdobja mojega življenja.

Bolj ko razmišljam, zakaj me tako privlačijo, vse bolj se nagibam, da so bile za to krive olimpijske igre leta 1988. Spet so bile na azijskih tleh, le da je bil gostitelj južnokorejski Seul. Ime, ki ga odtlej ne morem pozabiti, je Amadou Dia Ba. Senegalec je bil na 400 metrov z ovirami srebrn, nič posebnega, bi rekli.


Ker sem se takrat šele dobro naučil pisati, sem si začel navdušeno zapisovati domala vse, kar mi je prišlo pod roko. In ker so bile na sporedu ravno olimpijske igre, je eden od najbližjih prižgal tisto veliko škatlo in pojavile so se črke. Povsod so bile! Malemu dečku so se zaiskrile oči. Zadal si je, da bo s tisto otročjo pisavo prepisal vse, čisto vse! Iz česar je nastal seveda zajeten snop popisanih papirjev. Želel sem si namreč nekaj, kar bi bilo podobno današnjemu internetu, neskončni zbirki podatkov. Ter si čudaško domišljal, da opravljam poslanstvo bodočega spleta.
Potem pa sem samo še pisal in kar naprej prepisoval.

Ker čudakov nihče ne jemlje resno, še manj pa razume, je zajeten snop popisanih listov končal že kmalu v smetnjaku. Vprašanje, le kako do teh podatkov, med katerimi je obtičal tudi Amadou Dia Ba, me je vse bolj vznemirjalo.

Deset let sem bil star, ko sem poklical na Delo in prosil za pomoč. Odkar pomnim, smo bili doma naročeni na Delo, zato je bilo jasno, koga bom poklical. Kdo ve, kaj so si mislili domači, ko sem sedel na avtobus in se odpeljal vse tja do črne vdove, ki se mi je zdela takrat še neprimerno večja. Že pri recepciji sta me sprejela izvrstna športna novinarja Siniša Uroševič in pokojni Borut Šauta. Ter me posedla za eno izmed miz, noge so mi bingljale. Prinesla sta mi ogromno vezano izdajo olimpijskega Dela iz leta 1988. In ko sem končno le našel svoj sveti gral, Amadou Dia Ba, sem začel pred poznejšimi novinarskimi idoli ponosno prepisovati. Pogledi drugih so me obstreljevali, vendar pa je bila želja močnejša od dostojanstva.

Domov sem odšel kot kakšen novinar. In še dolgo kazal s prstom – tu bi nekoč rad delal!
Obožujem dogodke, s pomočjo katerih se lahko dotaknem preteklega in povežem s sedanjostjo. Eden izmed takšnih dogodkov so tudi olimpijske igre. Če jih ne bi bilo, ne bi začel pisati.