Komentar Lovra Kastelica: Amnezija
Dolgo je veljalo, da je bil Primož Čerin leta 1986 prvi Slovenec, ki je nastopil na Dirki po Franciji. Pa ni bilo čisto tako: prvi je bil Franc Abulnar (1909–1995), izvrstni predvojni kolesar, na katerega je nacija povsem pozabila. »Da je nekdo tekmoval že pol stoletja pred mano, sem izvedel šele pozneje ...«
Razumem, da leta 1986 še ni bilo interneta, ne razumem pa, da so na Abulnarja povsem pozabili tudi vsi kolesarski funkcionarji in kronisti. Ne nazadnje je takrat še živel, predvsem pa so živeli tudi nekateri njegovi kolesarski vrstniki in zanesenjaki, ki so zanesljivo vedeli ali pa vsaj slišali za njegov zgodovinski nastop na francoski pentlji leta 1936. Zato ne morem razumeti, da nam je iz kolektivnega spomina uspelo izbrisati človeka, ki je kar dve desetletji kraljeval v slovenskem kolesarstvu.
Ne nazadnje je jugoslovanska zveza takrat poslala na tour še tri Zagrebčane, Rudolfa Fiketa, Stjepana Grgca in Stjepana Ljubića, ki je bil pozneje tudi vodilni kolesarski delavec in funkcionar, predsednik Jugoslovanske kolesarske zveze; zato so za Abulnarja gotovo vedeli v vrhu kolesarske zveze, v njej pa so imeli Slovenci vselej pomembno vlogo.
Da je nekdo tekmoval že pol stoletja pred mano, sem izvedel šele pozneje ...
In če so Grgca, ki tudi ni končal dirke, je pa prišel od omenjene četverice še najdlje, v Zagrebu pričakali kot največjega junaka, smo pionirja našega kolesarstva raje za več kot pol stoletja izbrisali iz vseh almanahov. V številnih člankih, ki sem jih našel v arhivu, ga omenjajo do leta 1948, a suhoparno, še največkrat v stolpcih z rezultati.
Najprej sem pomislil, da je Abulnarju domovina obrnila hrbet, ker je bil med vojno na napačni strani. Pa ni bil. Kaj tako strašnega je potemtakem storil, da se je lahko v medijih pojavil – s kratko in sramežljivo opombo – šele 55 let pozneje, v času toura leta 2003?
Zanimivo, da je bil aktiven vse do zadnjega: leta 1948 je postal pri poznih 39 letih celo še državni cestni prvak.
Tik preden je odšel v pozabo, je 24. oktobra 1948 nastopil še na kolesarskem krosu po Rožniku, po dirki pa so se v spomin na njihovega člana Peternela, ki je padel v NOB, podali še do kolesarjevega groba. In to je to: vse odtlej se o Abulnarju ni smelo več govoriti. Pa saj o njem celo tisti, ki se posvečajo zgodovini slovenskega kolesarstva, ne vedo nič.
Narodu, ki se ima za tako kulturnega in športnega, ki menda tako spoštuje pretekle dosežke in ki spet ni tako hudo množičen, da bi svoje lastne sinove kar takole izgubljal ter se jih niti ne trudil poiskati, se kaj takšnega ne bi smelo nikoli zgoditi.
