Komentar Lovra Kastelica: Apokalipsa
Če ne bomo kritični (do sveta), bo na lepem prepozno!
Na kar sem se ponovno spomnil, ko sem pred dnevi vstopil na mestni avtobus in zagledal prizor, ki se mi je zdel tako klavrn, če ne že skoraj kataklizmičen. Vsi, ampak čisto vsi so zrli v svoje telefončke. Pa sploh ni šlo samo za mlade, kje pa, tudi vsi ta stari so bili enako zatopljeni in niso se dali motiti. Občutek sem imel, da pripadam izumirajoči vrsti tistih, ki zremo v konec sveta.
Predstavljal sem si, da bodo približno tako videti tudi poslednji trenutki naše civilizacije. Čeprav bo proti nam v tistem že drvel komet, ki bo že v nekaj naslednjih trenutkih usodno spremenil naše življenjske razmere, se odtujeni človek, ki zunanjih dražljajev ne bo več sposoben zaznati, sploh ne bo dal motiti: mirno bo še naprej sedel na svojem sedežu mestnega avtobusa in bil do zadnjega priklopljen na družabna omrežja, ta pa ga bodo do samega konca držala v šahu, kot se reče dobro znani manipulaciji, prežeti z algoritmi, ne vem kakšnimi, piškotki, lažnimi sledilci, boti, fake podatki, še več, prisluškovanju njegovih misli.
Občutek sem imel, da pripadam izumirajoči vrsti tistih, ki zremo v konec sveta.
Vse do zadnjega bodo poizkušali iz njega iztisniti še tisti njegov zadnji všeček ali pa sebek, ter pričakovali, da bo v svoji zaslepljenosti vse do bridkega konca dvigoval priljubljenost povsem nepomembnim stvarem in še nepomembnejšim zvezdam, ki v življenju niso dosegle pravzaprav ničesar drugega kot to, da so z manipulacijo vdrle v naš prostor, sicer pa so se predvsem uspešno prestavljale z dogodka na dogodek, skrbele, da so bile vselej opažene, pa četudi so se samo sončile ali pa skočile k najbližjemu kirurgu po botoks. Naša apokalipsa zato ne bo neka spektakularna predstava, vse kaže, da bo predvsem plehka in vsebinsko hudo prazna.
Če ne bomo postali kritični do sveta, tedaj nam bo res ušel še zadnji mestni avtobus, na katerem bi še lahko pokramljali z ljudmi z zavestjo, empatijo, unikatnim razmišljanjem. Tedaj bomo robotom brez vsakršnega boja res dovolili to, kar želijo, in sicer, da bodo delali in mislili za nas, še bolje, namesto nas.
Algoritmom in robotom je medtem postalo itak že vse jasno: če pa jim bomo s svojo nekritičnostjo za nameček dovolili, bodo na lepem vedeli resnično vse o nas. Zato nam ne bodo prevzeli le dela, temveč tudi naše čustvene izbire. V zadnji fazi se bo svet razdelil na elito, ki bo na eni strani nadzorovala in imela v lasti robote (umetno inteligenco), na drugi pa povsem neuporabne in zdolgočasene ljudske množice, ki se z mestnim avtobusom peljejo naravnost v pogubo.
