NA KOŽO
Komentar Lovra Kastelica: Boj za pitno vodo
Če ne bomo že na morju, bomo v veliki nevarnosti, da nas bodo aktivisti vzeli za talce svojih parol.
Odpri galerijo
FOTO: Jure Eržen/delo
Novelo zakona o vodah je državni zbor sprejel konec marca po skrajšanem postopku. S posegom v 37. člen tega zakona se po oceni pobudnikov referenduma širi, po oceni vlade pa oži možnost posegov na vodna priobalna zemljišča.
Priporočam, da si natančno preberete ta (ne)sporni 37. člen zakona o vodah. Ter si ustvarite svoje mnenje. In če vam tudi po prebranem še vedno ne bo jasno, pojdite do tistih, ki jim zaupate.
Del politike, ki misli, da mu zaupate, je vsebino 37. člena za vas že poenostavil in vam svetuje nekako takole: četudi ne razumete niti besede in se vam niti malo ne sanja, na referendumu, ki bo v nedeljo, 11. julija, obkrožite in glasujte – proti. Vaš glas po njihovem ne bo pomenil le tega, da ste proti zakonu o vodah, temveč tudi, da ste proti trenutni vladi. Biti proti pa je ta hip pravzaprav edino, kar povezuje našo politično sceno, na eni strani opozicijo in na drugi koalicijo.
Za referendum so pobudniki zbrali nekaj čez 52.000 podpisov. In pravijo, da je usoda vode zdaj dejansko v naših rokah. Mi pa pravimo samo nekoliko drugače, in sicer da je usoda vode – po letu 2002 – že spet v naših rokah.
Junija 2002 so namreč pri ljubljanski vodarni Kleče izmerili čisto preveč diklorobenzamida, obstajala je bojazen, da je skrb za čisto vodo ušla izpod nadzora. Pa se je pojavil Mihael Jarc in hitel pojasnjevati, da je VO-KA v podtalnici odkrila za stokrat preseženo vsebnost tega strupa. Menil je, da bi morali vodne vire učinkovito zaščititi še pred gradnjo čistilne naprave, saj so pognojene njive brez plevela segale že vse do ograj vodarn.
Oktobra tistega leta je Mihael Jarc pretkano sklenil, da bo nastopil na volitvah za ljubljanskega župana, in sicer z Listo za čisto pitno vodo. Dobra finta. Kot bi mignil, je nabral 4000 podpisov pod peticijo, ki je pozivala k večji odgovornosti pri preprečevanju zastrupljanja vode.
Mesec dni pozneje so bile volitve in Danica Simšič je porazila Viko Potočnik. Svojevrsten zmagovalec pa je bil tudi Jarc, ki je prejel toliko glasov, kot je bilo podpisnikov pod njegovo peticijo, in se brez težav uvrstil v mestni svet. Z isto finto se je vanj prebil tudi na naslednjih volitvah.
Trideset let po referendumu za lastno državo si bomo podarili sila zanimivo darilo – referendum za pitno vodo. Če ne bomo takrat slučajno že na morju, bomo v veliki nevarnosti, da nas bodo aktivisti vzeli za talce svojih parol. Ki pa ne bodo imele z referendumskim vprašanjem prav nobene zveze.
Če ne bomo že na morju, bomo v veliki nevarnosti, da nas bodo aktivisti vzeli za talce svojih parol.
Priporočam, da si natančno preberete ta (ne)sporni 37. člen zakona o vodah. Ter si ustvarite svoje mnenje. In če vam tudi po prebranem še vedno ne bo jasno, pojdite do tistih, ki jim zaupate.
Del politike, ki misli, da mu zaupate, je vsebino 37. člena za vas že poenostavil in vam svetuje nekako takole: četudi ne razumete niti besede in se vam niti malo ne sanja, na referendumu, ki bo v nedeljo, 11. julija, obkrožite in glasujte – proti. Vaš glas po njihovem ne bo pomenil le tega, da ste proti zakonu o vodah, temveč tudi, da ste proti trenutni vladi. Biti proti pa je ta hip pravzaprav edino, kar povezuje našo politično sceno, na eni strani opozicijo in na drugi koalicijo.
Za referendum so pobudniki zbrali nekaj čez 52.000 podpisov. In pravijo, da je usoda vode zdaj dejansko v naših rokah. Mi pa pravimo samo nekoliko drugače, in sicer da je usoda vode – po letu 2002 – že spet v naših rokah.
Junija 2002 so namreč pri ljubljanski vodarni Kleče izmerili čisto preveč diklorobenzamida, obstajala je bojazen, da je skrb za čisto vodo ušla izpod nadzora. Pa se je pojavil Mihael Jarc in hitel pojasnjevati, da je VO-KA v podtalnici odkrila za stokrat preseženo vsebnost tega strupa. Menil je, da bi morali vodne vire učinkovito zaščititi še pred gradnjo čistilne naprave, saj so pognojene njive brez plevela segale že vse do ograj vodarn.
Oktobra tistega leta je Mihael Jarc pretkano sklenil, da bo nastopil na volitvah za ljubljanskega župana, in sicer z Listo za čisto pitno vodo. Dobra finta. Kot bi mignil, je nabral 4000 podpisov pod peticijo, ki je pozivala k večji odgovornosti pri preprečevanju zastrupljanja vode.
FOTO: Jure Eržen/delo
Mesec dni pozneje so bile volitve in Danica Simšič je porazila Viko Potočnik. Svojevrsten zmagovalec pa je bil tudi Jarc, ki je prejel toliko glasov, kot je bilo podpisnikov pod njegovo peticijo, in se brez težav uvrstil v mestni svet. Z isto finto se je vanj prebil tudi na naslednjih volitvah.
Trideset let po referendumu za lastno državo si bomo podarili sila zanimivo darilo – referendum za pitno vodo. Če ne bomo takrat slučajno že na morju, bomo v veliki nevarnosti, da nas bodo aktivisti vzeli za talce svojih parol. Ki pa ne bodo imele z referendumskim vprašanjem prav nobene zveze.
