Komentar Lovra Kastelica: Brenčanje

Šele med vožnjo proti Gradcu je naš maturant izvedel, da bo imel prvo soočenje s profesorjem, ki naj bi mu naslednjih nekaj let krojil, grenil in svetlil njegovo življenje, šele uro pozneje. Ne veliko, a ravno dovolj, da se lahko neizkušeni mladenič izgubi med svojimi latentnimi kosovelovskimi mislimi. Človek v teh letih je namreč v neprestanem konfliktu, še več, takšni imajo pri sebi vselej tudi kakšno buciko, s katero jim uspe v svoj najlepši možni balon (pričakovanj) zabosti celo takrat, ko se to najmanj pričakuje.

Tako kot športniki imajo tudi glasbeniki svoj ritual, kako zmanjšati stres, da lahko ob pravem času pokažejo vse tisto, zaradi česar so tako dolgo vadili. Pogosto je zato že napačno izbrana beseda dovolj, da poči.

»Te pustim malo samega?« sem ga vprašal zato s skrajno neodločnim glasom. Odkimal je. »Te povabim na kavo?« Ne! »Greva na sprehod?« Tedaj je prikimal. Bil sem presenečen, predvsem pa počaščen. Za hip me je celo imelo, da bi postal njegov turistični vodnik, a sem se še pravi čas ustavil, bil bi to klasičen strel v koleno.

Gneča na graški tržnici mu ni ustrezala. Neprimerno bolj mu je spokojnost mestnega parka. Obsedela sva na klopci in prisluhnila ptičjemu petju. Potem pa je žvrgolenje preglasilo brenčanje kosilnice na nitko. Avstrijci hočejo imeti svoje trate v nulo pokošene, zato ni bilo pardona: pri priči sva morala dvigniti svoji zadnjici in si najti drugo klopco.

FOTO: Pivk Mavric

In ko so naju mestni komunalci že kmalu zatem ponovno pregnali, se mu je začelo smejati. Kar je dobro, sem si mislil, medtem ko sva bežala pred nitkarji. Prepričan sem bil, da bo vedrost na njegovem obrazu vplivala ugodno. In res: že čez dve uri sem že od daleč videl, da je prvo soočenje s profesorjem uspelo. Prikorakal je namreč v maniri nekoga, ki je vedel, po kaj je prišel. V svojem kratkem življenju ni imel veliko priložnosti, da bi korakal tako samozavestno, zadovoljno in izpopolnjeno.

Na profesorjevi mizi je opazil muškat, ki mu ga je prinesel prejšnji kandidat. Povedal mi je, da mu solnega cveta s piranskih solin ne misli nositi, da pa ga bo raje navdušil s tem, da mu glasbilo ne bo brenčalo. Poljak namreč sovraži brenčanje. »Ko vadim, delam vse, kar je potrebno, da odstranim umazanijo pri svojem igranju,« mu je dejal. »Napake na odru so normalna stvar, brenčanja pa vseeno ne prenesem!«