Komentar Lovra Kastelica: Brezdušna franšiza

Mineva natanko deset let od zapisa, ko sem opozoril na porast pekarn sumljivega slovesa, v katerih ponujajo zgolj enolične pekovske izdelke. Ne glede na to, ali se nahajamo v Piranu, Postojni, Ljubljani ali v Mariboru, bomo v teh pekarnah našli vselej povsem identično ponudbo. Močno me je zmotil tudi odnos Slovencev do takšnih izdelkov.

Čeprav je minilo že deset let, se še vedno ne morem sprijazniti, da so se tako razpasle in da je državo preplavil tako slab in cenen okus. Moti me tudi, da se na tem področju ni prav nič spremenilo. Stanje je namreč enako, te pekarne pa še vedno povezujejo podcenjujoča in dolgočasna imena, sijoči neonski napisi, najboljše lokacije, odpiralni časi dolgo v noč ter osebje, ki jim je nerodno spregovoriti o kruhu.

Ob pogledu na te sterilne pekarne me vedno znova prime, da se spomnim butičnih pekarnic, ki dajejo Evropi, vse od Lvova, Dunaja, Pariza in Londona, prav poseben pečat, identiteto, kulturo kruha.

Mi pa smo se zavestno odločili in nadaljevanje te kulture raje prepustili nekomu, ki ima sicer bogate izkušnje z zelenjavo, sadjem, sladoledom, odličnim burekom in baklavami, nima pa prav nobenih s tradicijo podalpskega kruha.

Čeprav nikjer ne piše, gre za franšizo, nekakšno pralnico denarja, kjer ravno zato ne boste nikoli dobili pekovskega grižljaja z dušo in etnološkim ozadjem. Gre za verigo pekarn, ki močno siromaši pestrost in monopolizira domačo pekovsko ponudbo, še več, v teh pekarnah je zapuščina prvih slaščičarjev in sladoledarjev, ki so prišli k nam še za časa avstro-ogrske monarhije, že povsem razvodenela.

Če so omenjeni slaščičarji in sladoledarji prihajali k nam zgolj iz majhnega območja regije Polog na severozahodu Makedonije in mukoma pošiljali denar svojim družinam, ki so ostale doma, so jih v zadnjem obdobju povsem zasenčili tako imenovani peki (menda) z južnega dela Kosova.

Okoli leta 1600 je bilo čisto drugače. Ljubljančani so bili takrat neprimerno bolj borbeni in ponosni ter so bili za kos kvalitetnega kruha pripravljeni najti vsakogar, ki se ni držal ustaljenih pravil, za kazen pa so ga s potapljalko, šlo je za nekakšen jerbas, v katerega so peka zaprli, tako dolgo namakali v Ljubljanici, dokler se ni končno spametoval ter priznal, da je goljufal pri sestavi ali teži kruha.

Po mučenju v reki so ga naši na kopnem še natepli in ozmerjali.

Kdor takrat ni spoštoval in cenil kruha, jo je lahko le še osramočeno popihal, od koder je prišel.