Komentar Lovra Kastelica: Čikorja an' kafe

Sredi popoldneva so se mi oči že pošteno zapirale. V takšnem stanju najpogosteje zaidem v težave. Ljubeznivo me je vprašala, če bom kavo, jaz pa sem ji hotel, kot že tolikokrat, dokazati, da nisem niti malo utrujen, kje pa, pa saj me je kar izstrelilo iz fotelja! »Pusti, jo bom jaz …« Potem pa sem jo usekal kar po bližnjici: opazil sem namreč, da je je še od prej ostalo. Pri tem pa pozabil, da tisto ni bila kava. Spomnil sem se šele, ko sem ji že nalival in je bilo že prepozno. Ko je približevala svoje ustnice temačni tekočini, sem lahko le še nemočno zrl ter zaslišal: »Kaj pa je to za ena žlabudra?!«

S prevaro mi torej ni uspelo. Zato me je glodalo, le kako je lahko tisti nono živel vse življenje v prepričanju, da mu je ranca ta stara kuhala najboljšo kavo, v resnici pa ga je v stalni finančni stiski goljufala s cikorijo? Pa čeprav ji je takoj po poroki jasno zabičal, da je gospodar on in da želi imeti »za fruštk zmeram pravo kafe«!
Ker pa so bili to časi, ko je bila kava čisto predraga, se je morala nona pač znajti. Na štedilnik je zato postavila kar po dva lončka ter do smrti v obeh kuhala cikorijo. Ko je zlil nono vase prvič tisto žlabudro, ni niti malo posumil. »An takuo, ne da bi vjedu,« prepeva Iztok Mlakar, »namesto kafeta, čikorju je piu«!

Podobno zvita je bila tudi Vrhničanka Francka Zalaznik, ki je kar 80 let navduševala s svojimi dražgoškimi kruhki: »Ker je mož dobil rano na želodcu, so mi svetovali, naj mu dajem kozje mleko, on pa je že vnaprej rekel, da ne mara njegovega okusa. Zato sem mu skrivaj mešala kozje mleko s kravjim. Pa se je mešanice tega mleka s cikorijo tako navadil, da me je ob neki priložnosti, ko nisem imela kozjega mleka, vprašal, zakaj je danes bela kava tako čudnega okusa.«

Tudi na Kozjanskem so še ne tako dolgo nazaj živeli izključno na skodelah cikorije. Bila je to revščina, ki se je vlekla še od konca prve svetovne vojne. Danes je s cikorijo drugače: (pra)babice jo pijejo v spomin na svojo mladost; nekateri jo srebamo v spomin nanje. Takrat, bilo je aprila 1918, pa so bili zaradi lakote celo najsrditejši izgredi. Dvesto žensk, ki se jih je polotil obup, je vdrlo celo v poslopje deželne vlade in tam razbijalo pohištvo. Umirile so se menda šele, ko so jim ljubljanske oblasti odstopile še svoje zadnje zaloge cikorije.

Z ženskami se seveda ne splača ovinkariti in ubirati bližnjic: veliko bolje bo, če jim prisluhnemo ter jih razveselimo s cikorijo ali pa, še bolje, kar s kavo.