Komentar Lovra Kastelica: Dedek Mraz

Sam sem bil eden tistih otrok, ki so se drli, kadar so morali k Dedku Mrazu po darilo. Naj povem, da so izkušnje v vseh teh letih naredile svoje in da sem toliko let pozneje Dedka Mraza gor na odru celo objel. Po moje, če zdaj pogledam, sem hotel narediti predvsem dober vtis na najmlajšo hčer, ki gre baje po mojih stopinjah. Deklica namreč ni hotela na Dedka Mraza.

Vse sem stavil zato na starejšo hčer, ta gre baje po ženinih stopinjah in je že celo leto čakala na ta dogodek. A kaj, ko jo je noč pred finalom doletela trebušna viroza. Čeprav je bila revica naslednji dan še čisto izžeta, sem jo uro pred odhodom še zadnjič povprašal: »Kaj misliš, bi vseeno šla?«

Žena je modro preprečila ta neodgovorni poizkus in zdaj sta se v avtu znašla le še tista dva, ki jima je že na obrazu pisalo, da bi šla raje na najbolj dolgočasno proslavo, samo na Dedka Mraza ne.

Potem pa se je pred nama pojavil nekdo, ki je očitno že dlje čakal, da se mu odpre rampa za parkirišče. Vedoč, da se ta odpre samo s pomočjo službene kartice, sem naposled izstopil iz avta ter želel vozniku dopovedati, da se nama že zelo mudi.

Ta majčkena je tedaj boječe zrla v očeta, kam gre in kaj mu je. Ko pa sem le pristopil do starega in obšlesanega citroëna, je nenadoma iz njega stopil striček z naramnicami, s sivo kučmo in košato belo brado. Obstal sem. Namesto da bi rekel kaj, je po štajersko rekel on: »Čuj, mudi se mi na nastop!« Lahko sem samo še zajecljal: »Vam, vam jo bom kar jaz odprl.«

Stekel sem nazaj v avto, ta mala pa me je vprašala: »Kdo pa je bil to?«

»Dedek Mraz.«

»Videti je prijazen,« je dejala.

»Zadaj v prtljažniku ima goro daril!« sem ji rekel.

Očke so ji kar zažarele. Ko je videla, da ne gre za kakšnega odtujenega, ekskluzivističnega, čudnega ter izmišljenega demona, pač pa za povsem realno bitje, ki smo si ga po ruskem zgledu pred desetletji izmislili tudi mi, je v hipu spremenila svoje mnenje in hotela kar na vrat na nos na Dedka Mraza.

Ko je njen oče uro pozneje hotel že z odra, je mala obstala ter Dedku Mrazu suvereno razodela, da je prišla po darilo tudi za starejšo sestrico, ki doma boleha in ni mogla po darilo.

»Čim prej naj se pozdravi, drugo leto bom pa spet prišel!« ji je prišepnil.

Občutek sem imel, da mu je ob slovesu pomežiknila. Občutek sem imel, da je vedela nekaj več.