NA KOŽO
Komentar Lovra Kastelica: Demografska bomba
Obstaja kar 150 držav, iz katerih si želijo v Evropo.
Odpri galerijo
FOTO: Pu Celje
»Na koncu naše dežele!« Tako so mi Indijci opisovali svojo najjužnejšo točko, imenuje se Kanjakumari. Kjer stoji na skali v morju tudi ogromen kip Thiruvaluvar. Čeprav je tam šele od leta 2000, že velja za pomembno romarsko postojanko.
Tudi tisti dan se je zbralo tam na stotine privržencev bogastva in užitkov, kar ne nazadnje tudi predstavlja in poveličuje. Bilo je, kot da smo na sedmero zablod sveta, ki jih je na listič papirja nekoč zapisal Mahatma Gandhi, že čisto pozabili.
Ker sem bil med noro množico romarjev tudi edini belec, so številni v hipu pozabili na svetost prizorišča in trenutka, bilo je tik pred nemara najlepšim sončnim zahodom, kar sem jih kdaj videl, ter me hiteli spraševati, od kod prihajam. Niti ene ženske ni bilo, sami moški.
»Slovenija!« sem spočetka še veselo odgovarjal, njih pa je zanimalo le, če bi jih spravil v Evropo. Rešil sem se šele, ko sem jim naložil, da sem Slovan in da je Slovenija nekje v Rusiji. Nakar jim ni več tako dišalo.
Kljub temu da se je ta prizor zgodil še pred begunsko krizo leta 2015, me je že takrat na skrajnem jugu 1,35-milijardne Indije zaskrbelo, kaj se bo zgodilo s staro celino in kaj s Slovenijo, če odpremo vrata na stežaj. Pa takrat še nisem vedel, da obstaja kar 150 držav, iz katerih si želijo v Evropo. »Slovenija bo že obstala, a v njej bodo govorili hindujsko,« mi je najprej padlo na pamet. Danes mislim širše: postali bomo demografska tempirana bomba!
Zaradi begunske krize nekaj let pozneje je v Evropo po nekaterih podatkih pribežalo že 6 milijonov beguncev, večinoma so bili to mladi moški, ki so nekje na poti izgubili čisto vse osebne dokumente, le sodobnega telefona in presenetljivo polne denarnice ne.
Še vsako svoje potovanje doslej sem razumel kot precejšen finančni zalogaj, za katerega sem moral tudi pošteno varčevati. V pričakovanju nove begunske krize me je zato zanimalo, koliko pride letalska karta od Kabula do Berlina. Ena najcenejših je stala 675 evrov. Glede na to, da je povprečna afganistanska plača 100 evrov, pomeni takšen beg v neznano skoraj 7 mesečnih plač. Povedali so mi, da cele družine varčujejo za mladeniče na vrhuncu sposobnosti. Ki zdaj brez boja zapuščajo domovino in jo prepuščajo talibanom. Upreti se ne nameravajo niti poniževanju svojih žensk.
Ne glede na to, ali smo popolni humanisti, internacionalisti ali pa smo zgolj pragmatični in zahojeni, v obeh primerih rabimo ta hip pravzaprav samo tesarje, keramike, zidarje ...
Obstaja kar 150 držav, iz katerih si želijo v Evropo.
Tudi tisti dan se je zbralo tam na stotine privržencev bogastva in užitkov, kar ne nazadnje tudi predstavlja in poveličuje. Bilo je, kot da smo na sedmero zablod sveta, ki jih je na listič papirja nekoč zapisal Mahatma Gandhi, že čisto pozabili.
Ker sem bil med noro množico romarjev tudi edini belec, so številni v hipu pozabili na svetost prizorišča in trenutka, bilo je tik pred nemara najlepšim sončnim zahodom, kar sem jih kdaj videl, ter me hiteli spraševati, od kod prihajam. Niti ene ženske ni bilo, sami moški.
»Slovenija!« sem spočetka še veselo odgovarjal, njih pa je zanimalo le, če bi jih spravil v Evropo. Rešil sem se šele, ko sem jim naložil, da sem Slovan in da je Slovenija nekje v Rusiji. Nakar jim ni več tako dišalo.
Kljub temu da se je ta prizor zgodil še pred begunsko krizo leta 2015, me je že takrat na skrajnem jugu 1,35-milijardne Indije zaskrbelo, kaj se bo zgodilo s staro celino in kaj s Slovenijo, če odpremo vrata na stežaj. Pa takrat še nisem vedel, da obstaja kar 150 držav, iz katerih si želijo v Evropo. »Slovenija bo že obstala, a v njej bodo govorili hindujsko,« mi je najprej padlo na pamet. Danes mislim širše: postali bomo demografska tempirana bomba!
Zaradi begunske krize nekaj let pozneje je v Evropo po nekaterih podatkih pribežalo že 6 milijonov beguncev, večinoma so bili to mladi moški, ki so nekje na poti izgubili čisto vse osebne dokumente, le sodobnega telefona in presenetljivo polne denarnice ne.
Še vsako svoje potovanje doslej sem razumel kot precejšen finančni zalogaj, za katerega sem moral tudi pošteno varčevati. V pričakovanju nove begunske krize me je zato zanimalo, koliko pride letalska karta od Kabula do Berlina. Ena najcenejših je stala 675 evrov. Glede na to, da je povprečna afganistanska plača 100 evrov, pomeni takšen beg v neznano skoraj 7 mesečnih plač. Povedali so mi, da cele družine varčujejo za mladeniče na vrhuncu sposobnosti. Ki zdaj brez boja zapuščajo domovino in jo prepuščajo talibanom. Upreti se ne nameravajo niti poniževanju svojih žensk.
FOTO: Pu Celje
Ne glede na to, ali smo popolni humanisti, internacionalisti ali pa smo zgolj pragmatični in zahojeni, v obeh primerih rabimo ta hip pravzaprav samo tesarje, keramike, zidarje ...
