Komentar Lovra Kastelica: Deportacija

Po zadnjih podatkih je na svetu 7,9 milijarde kokoši nesnic, ki so v enem letu znesle 1,6 trilijona jajc (86,7 tone). Posameznik jih je v enem letu zaužil 10 kilogramov. Še enkrat več od tega povprečja (20 kg) jih je pospravil na Kitajskem, v Mehiki in na Japonskem. Za vsa ta jajca smo namenili skoraj 109 milijard evrov.

Perutninarstvo je zlata jama in tudi jajca so kot kakšne vroče delnice, ki jim vrednost le strmo narašča. Da je tako, so pripomogle prav države v razvoju, kjer prisegajo skoraj izključno na intenzivno baterijsko proizvodnjo, še več, po uvedbi sodobnih kokošjih pasem in zahodnih tehnologij so postale že največje izvoznice perutnine, s tem pa tudi jajc.

K nam jih baje še ne izvažajo, saj smo Slovenci, če kaj, preskrbljeni z jajci. Naša jata znaša 1,5 milijona nesnic (432 milijonov jajc v letu 2023).

Po zadnji akciji aktivistov, ki so pri rejcu iz Gornjih Ivanjcev, po vzoru ameriških aktivistov, kjer je reševanje nesnic iz baterijske reje že skoraj športna panoga, posneli poginulo kokoš (eno izmed 12.000), me zanima, kaj nameravajo s sporočilom, ki smo ga že skoraj vsi sprejeli, namreč da so najbolj srečne kokoši le tiste iz ekološke reje, samo te pa so sposobne znesti najboljša jajca.

Če prav razumem, nas takšno sporočilo vodi v nepreskrbljenost z jajci. Takšno sporočilo je tudi povabilo vsem tujim izvoznikom jajc. V njem je zaznati tudi končni cilj: deportacijo naše celotne jate nesnic iz nagnetenih kletk v območje ekološke reje.

Glede na število naših nesnic in glede na direktivo o minimalnih pogojih za njihovo zaščito bi za našo celotno jato potrebovali kakšnih 600 hektarjev zemlje. Za lažjo predstavo: za uresničitev takšnega cilja bi bilo treba izprazniti kompletno središče Ljubljane, v tem velikanskem kurniku, ki bi se raztezal od Rožnika do Golovca, od železniške postaje do Špice, pa bi bile hibridne nesnice, križane za rejo v baterijskih razmerah, dejansko na vsakem drugem koraku. (Če pa bi hoteli rešiti vse na svetu, bi potrebovali kurnik v velikosti Belgije.)

Le v tem primeru bi bili lahko spet samooskrbni in le tako bi imeli spet najboljša jajčka, ki bi jih znesle naše srečne kokoške. Pa bi bile res tako srečne?

Rejci, kdo pa jih danes sploh še kaj vpraša, se seveda ne strinjajo in pravijo, da gre za zavajanje o svobodnih in srečnih kokoših: »Pasejo se iz potrebe po iskanju hrane, ne pa iz nekih pravljičnih in rekreativnih vzgibov.«