NA KOŽO
Komentar Lovra Kastelica: Divjad je že v mestu
Zadnjič smo lahko prebrali, da ljudje po novem silijo v gozd, divje živali pa v mesto.
Odpri galerijo
Spomnim se, bila je vlažna ljubljanska noč. S kolesom sem ravno prihajal iz mestnega središča. In če sem hotel s Prul kar najhitreje do Ižanske ceste, sem moral prečkati tudi Hladnikovo brv pri Špici. Zgrajena je bila leta 2009. Tedaj pa sem zagledal nekaj, česar niti približno nisem pričakoval: lisico, zares lepo lisico, ki je smuknila čez ižanko. Sredi izrazito urbanega okolja je bilo zame nekaj čisto novega.
Pred dnevi sem ponovno kolesaril, le da sem šel tokrat iz Šiške proti Trgu republike. Ker je Slovenija praznovala okroglo obletnico, je bila na sporedu večerna proslava ob dnevu državnosti. Vroče je bilo in ni se še temnilo. Ne le Celovška cesta, z mestnim središčem povezuje Šiško tudi Večna pot, po kateri se lahko ves čas vozimo v senci poraščenega Rožnika.
In ko sem se bližal Vidmarjevi vili, ironično, da je rojstna hiša slovenskega upora proti nacizmu danes v nemških rokah, me je podobno kot pred leti, ko sva se srečala z lisico, že spet tako presenetilo. Iz Rožne doline, te umirjene soseske, kjer se cene tamkajšnjih hiš dotikajo neba in si jih privoščijo le najbogatejši, je pokukala srna, zares lepa srna! Nekako bi še razumel, da bi iz gozda zašla in pomotoma krenila proti urbanizirani Rožni dolini, a bilo je ravno nasprotno. Tudi prav nič preveč plašna se mi ni zdela, videti je bilo, kot da je vedela, od kod prihaja in zakaj prihaja spet nazaj v varno zavetje Šišenskega hriba.
Uro pozneje je imel predsednik Borut Pahor slavnostni govor. Prisluhnila mu je množica visokih, tudi tujih gostov. Svoj govor je resda profesionalno izpeljal, a se je na njegovem obrazu videlo, da ga je nekaj krepko motilo. Prepričan sem, da ga je motil prav orkester nadležnega in primitivnega trobljenja pristašev tistih, ki so imeli na Prešernovem trgu svojo proslavo, ta naj bi bila odprta za vse ljudi, saj naj bi šlo vendarle, kot so oglaševali, za praznik ljudstva, ne pa za praznik političnih elit, zato je bila njihova tudi brez ograj, na kar je bil organizator še posebno ponosen.
Če bi bila uradna proslava na Trgu republike res neograjena, bi prišli divjaki, kot je nekdo v času proslave jezno zabrusil, trobit še bližje. Kaj lahko bi se zgodil novi Zlatko, napeto ozračje je namreč kar klicalo po novem incidentu in novi sramoti. Zadnjič smo lahko prebrali, da ljudje po novem silijo v gozd, divje živali pa v mesto. Da lov divjadi v mestih ni dovoljen ter da v prihodnje tudi plašenje ne bo več zaleglo. »Divjad je že v Ljubljani, o tem ni nobenega dvoma!« je pisalo. Pa saj so številne jazbine pri Strelišču samo še nekaj korakov proč od urbanega vrveža.
Pred dnevi sem ponovno kolesaril, le da sem šel tokrat iz Šiške proti Trgu republike. Ker je Slovenija praznovala okroglo obletnico, je bila na sporedu večerna proslava ob dnevu državnosti. Vroče je bilo in ni se še temnilo. Ne le Celovška cesta, z mestnim središčem povezuje Šiško tudi Večna pot, po kateri se lahko ves čas vozimo v senci poraščenega Rožnika.
In ko sem se bližal Vidmarjevi vili, ironično, da je rojstna hiša slovenskega upora proti nacizmu danes v nemških rokah, me je podobno kot pred leti, ko sva se srečala z lisico, že spet tako presenetilo. Iz Rožne doline, te umirjene soseske, kjer se cene tamkajšnjih hiš dotikajo neba in si jih privoščijo le najbogatejši, je pokukala srna, zares lepa srna! Nekako bi še razumel, da bi iz gozda zašla in pomotoma krenila proti urbanizirani Rožni dolini, a bilo je ravno nasprotno. Tudi prav nič preveč plašna se mi ni zdela, videti je bilo, kot da je vedela, od kod prihaja in zakaj prihaja spet nazaj v varno zavetje Šišenskega hriba.
Uro pozneje je imel predsednik Borut Pahor slavnostni govor. Prisluhnila mu je množica visokih, tudi tujih gostov. Svoj govor je resda profesionalno izpeljal, a se je na njegovem obrazu videlo, da ga je nekaj krepko motilo. Prepričan sem, da ga je motil prav orkester nadležnega in primitivnega trobljenja pristašev tistih, ki so imeli na Prešernovem trgu svojo proslavo, ta naj bi bila odprta za vse ljudi, saj naj bi šlo vendarle, kot so oglaševali, za praznik ljudstva, ne pa za praznik političnih elit, zato je bila njihova tudi brez ograj, na kar je bil organizator še posebno ponosen.
Če bi bila uradna proslava na Trgu republike res neograjena, bi prišli divjaki, kot je nekdo v času proslave jezno zabrusil, trobit še bližje. Kaj lahko bi se zgodil novi Zlatko, napeto ozračje je namreč kar klicalo po novem incidentu in novi sramoti. Zadnjič smo lahko prebrali, da ljudje po novem silijo v gozd, divje živali pa v mesto. Da lov divjadi v mestih ni dovoljen ter da v prihodnje tudi plašenje ne bo več zaleglo. »Divjad je že v Ljubljani, o tem ni nobenega dvoma!« je pisalo. Pa saj so številne jazbine pri Strelišču samo še nekaj korakov proč od urbanega vrveža.