Komentar Lovra Kastelica: Dnevi fikcije
Gospod Prigožin se je v soboto podpisal pod enega najbolj dolgočasnih vojaških udarov v zgodovini. Občutek, da sploh ni šlo za puč, pač pa za fikcijo, je bil prisoten ves čas.
Govorimo o dogodku, ki se je zgodil le nekaj dni po tistem, ko so Goncourtovo nagrado Slovenije podelili Guilianu da Empoliju, in sicer za roman Le mage du Kremlin (Čarovnik iz Kremlja), ki pripoveduje o fiktivnem Putinovem svetovalcu. Kritiki pravijo, da je knjiga obvezno branje za vse, ki se sprašujejo, kaj neki namerava ruski predsednik Putin; kot tudi to, da je roman, napisan je bil še pred ruskim napadom na Ukrajino, zelo jasno pokazal, kaj pravzaprav želi: totalitarno vladavino terorja na ruševinah kaosa, ki ga je sam ustvaril.
Povsem drugačen je apokaliptični roman Naravna selekcija. Napisal ga je Luka Pirc, pilot potniškega letala z Vojskega pri Vodicah. Tudi njegov roman je izšel še pred rusko agresijo, pisatelj pa se je izkazal z izjemnim razumevanjem svetovnih dogodkov, predvsem pa z napovedjo!
Občutek, da sploh ni šlo za puč, pač pa za fikcijo, je bil ves čas prisoten.
Pirc ni študiral ne politologije ne ekonomije, še manj astrologije. Pa je leto dni pred rusko operacijo vseeno zapisal: »Ruska vojska si je v nekaj tednih izborila ukradena območja nazaj, a se ni ustavila pri tem in je nadaljevala vse do reke Dneper.« Beremo dalje: »Rusi so ignorirali številna Natova opozorila in šele pri obkolitvi Kijeva je njihovo vojsko ustavilo Natovo zadnje opozorilo. Glasilo se je: Če en sam ruski vojak vstopi v Kijev, Nato napove vojno Rusiji. Prav tako je Rusija napovedala Ukrajini, da bo kljub Natovemu opozorilu nadaljevala, če ukrajinsko vodstvo ne odstopi.«
Ruska invazija v Ukrajini pa še zdaleč ni bila edini dogodek, ki nas je osupnil. V nadaljevanju nas je tudi to, da so v Ljubljano vkorakale ruske čete. »Videoposnetki so kazali gromozanske zelene tanke, široke za oba pasova Celovške ceste. Pivovarna Union je gorela in nihče je niti poskušal ni pogasiti. Črn dim se je dvigal proti Ljubljanskemu gradu, na katerem je poleg stare natrgane slovenske zastave visela nekoliko večja rdeča zastava ruskih oboroženih sil. Še veliko huje kot Ljubljana jo je odnesel Maribor. Velik del mestnega jedra je bil zbombardiran …«
Čez čas je bil v Ljubljani le vzpostavljen mir. A vojaki na ulicah niso govorili več slovensko in so te, kako apokaliptično, na hitro odpeljali, če nisi govoril po rusko.
Čeprav ne Pirc in ne Prigožin za svoji fikciji ne bosta nagrajena, pa bo moral eden izmed njiju še kako paziti: na vsak požirek in grižljaj, na vsak svoj korak.
