Komentar Lovra Kastelica: Eksperiment
Menda se v povprečju na vsakih 50 let pojavi generacija, ki jo imenujemo – izgubljena. Takšna je bila tudi tista, na kateri je tedanja elita izvajala celo čisto pravi eksperiment. Ta je potekal v šolskih klopeh: posvečeni so že takrat vedeli, da se v izobraževalnem sistemu skriva ključni mehanizem za ustvarjanje svojih političnih interesov, predvsem pa za ohranjanje sebe in svojih naslednikov na oblasti.
Da so se obdržali, so se morali najprej znebiti kritične in pluralne zavesti. In res: v drugi polovici sedemdesetih let so se dokončno maščevali za vse tisto, kar jim je storila generacija, ki je leta 1968 izvedla študentski upor. Ne le da so številnim oseminšestdesetašem že kmalu zatem zasegli pasoše, jih vrgli s fakultet, pozaprli ter poskrbeli, da so študentske zahteve potonile v pozabo, desetletje pozneje so z reformo izobraževalnega sistema, s katero jim je uspelo zadušiti porast kritičnega mišljenja pri mladih, zadali še zadnji udarec.
Zadušili so ga z usmerjenim izobraževanjem v srednjih šolah, z reformo, ki je odpravila gimnazije, jih izenačila s strokovnimi šolami in uvedla šuvarice, šole, v katerih so na vsak način hoteli uskladiti proces izobraževanja s potrebami, ki jih je narekovalo nekonkurenčno tržišče.
Šlo je za najostrejši obračun z elitizmom, elitizem pa je bilo zanje že kritično in kreativno razmišljanje. Rezultat je bila generacija reformiranih dijakov, ki je iz šolskega sistema izšla usmerjena duhovno pravilno ter natančno k tistemu, kar si je privilegirana kasta zamislila, želela pa si je družbo, ki se ji ne bo upirala in bo lahko zato brez težav ostala še naprej pri koritu.
Elita je čas šuvaric izkoristila tudi tako, da je svoje otroke pošiljala na študij v tujino. Na območju nekdanje države boste našli ničkoliko primerov, ko so sinovi z boljšo izobrazbo že zdavnaj prevzeli zapuščino svojih očetov ter zasedli najpomembnejša mesta.
Pol stoletja pozneje je napočil čas za novo izgubljeno generacijo. Sistem javnega šolstva je v hudi krizi. Najprej nam je uspelo obglaviti učitelja: odvzeli smo mu avtoriteto ter mu znižali plačo. Ena izmed posledic je tudi alarmanten upad matematične, naravoslovne, predvsem pa bralne pismenosti med našimi dijaki.
O krizi v javnem izobraževanju poslušamo že tako dolgo, da se zdi, da ga želi nekdo nalašč uničiti. Le zato, da bo na pogorišču javnega šolstva zraslo zasebno? Dostopno le tistemu ozkemu sloju elit, ki se bodo na ta način že spet obdržale na vodstvenih položajih?
