Komentar Lovra Kastelica: Elkanje

Od praslovanščine, alpske slovenščine, zgodnje in narečne slovenščine je do sodobne slovenščine minilo vsaj 800 let. Najmanj toliko let se je oblikoval naš jezik. Potem pa je prišlo odločilno 16. stoletje ...

V tistem času je imela Ljubljana 6000 prebivalcev, v njej pa je živelo najmanj 70 odstotkov Slovencev. In tudi ti so negovali tako lepo naš jezik, bili ponosni na Cirila in Metoda, predvsem pa na Trubarja.

Tedaj pa se je zgodilo še nekaj: če se je ob ustanovitvi knjižnega jezika, leta 1551, govoril trdi Ł še zmeraj kot pravi trdi Ł, podobno današnjemu ruskemu in poljskemu, se je že ob koncu 16. stoletja na lepem spremenil v dvoustnični U.

Domala po vsem slovenskem jezikovnem ozemlju govorimo tako še danes. Ker se vse odtlej v govoru trdi Ł ne loči več od V, smo ju začeli v pisavi zamenjavati. Še zlasti pri obrazilu -lec, -vec. Včasih bi prebivalcu rekli prebivałec, tkalcu tkałec, delodajalcu delodajałec; nekdanji papež Wojtiła (Vojtiua) je sčasoma postal Vojtila, nekdanji skakalec Małysz (Mauiš) pa Mališ.

Da se je to zgodilo, je bil razlog v zapisani besedi naših protestantov, ki je odsevala živo govorico takratnega časa. In čeprav se je izreka že proti koncu Trubarjevega obdobja povsem spremenila, je pisava s črko L ostala; z branjem pa se je zatem prenesla še v govor. Čemur se je v 19. stoletju reklo tudi – elkanje. Oziroma: vsaka črka naj se vselej izreka tako, kot se piše; tudi črka L. To pa zato, ker se je hotel naš gosposki človek tudi po govoru ločiti od preprostih. In je nalašč elkal. Elkanje je bilo zato klasična sprdačina (hipokrizija).

Četudi je bilo elkanje leta 1922 (po zaslugi Ivana Hribarja) tudi uradno prepovedano, pa to že spet počnemo. Danes se namreč v hipsterskem slogu tistih, ki poveličujejo nekaj, kar je že preživeto, ponovno vračamo v čas pred 16. stoletjem, ko je bil pri nas v rabi res še tisti pravi ruski, poljski, balkanski trdi Ł. Težava pa je v tem, da nas to ne dela več Slovence, ki se od drugih razlikujemo (razlike pa bogatijo) tudi po tem, da izgovarjamo L tako, da vrh jezika položimo na sredino neba v ustih, marsikateri drugi slovanski narodi pa tega ne zmorejo in stegnejo jezik zato čisto naprej na svoje zobe.

Kaj hočemo povedati? Če se želimo izogniti krnitvi našega jezika, bi morali že jutri poslati armado naših rojakinj in rojakov naravnost k logopedu. Že petletniki, pravijo logopedi, zmorejo in znajo večino glasov izgovarjati pravilno; tudi to nesrečno črko L.