Komentar Lovra Kastelica: Ena frizerska

Ko so me posedli na frizerski stol, sem v trenutku zamižal. Lahko bi rekel, da sem svoja prva leta – kar lepo odmižal. Čeprav sem med samim striženjem že od nekdaj užival, vse tja do osnovne šole svojih oči nisem več odprl.

Premižal sem v času, ko so me vozili najprej k državnemu frizerju v Moste, potem pa k neki stasiti Tini. Prihajala je z Dolenjskega in je strigla za barve Frizerskega podjetja Ljubljana, v salonu, ki je bil poseben tudi zaradi elitne lokacije: prostore je imel namreč v poslopju Mayerjeve palače.

Že po neki naravni poti nam končno le uspe odpreti oči. Meni jih je uspelo, ko je šla Tina na svoje. Izletov v središče Ljubljane, po kateri se je valil promet mestnih avtobusov, ko se odpadki še niso ločevali in ko so se kužki še smeli podelati na pločnik, pa zaradi tega nihče ni zganjal kakšne posebne zelene histerije, je bilo vse manj in vse več poti je na lepem vodilo v Dravlje. Kjer je zaradi kolonije delavcev tudi frizerka Tina zavohala priložnost (in na tisoče neurejenih glav) ter odprla svoj salon. Zadnjič sem slišal, da ta še danes uspešno deluje.

Trideset let pozneje – sem se strigel vsakič drugje. Občutek, da postajam inventar, mi gre hudo na živce. Zaradi česar mi je bilo tudi popolnoma vseeno, kje in kdo me bo postrigel.

Spreobrnilo pa se je, ko me je po treh mesecih že spet zagrabilo in sem se iz Delove stavbe podal do prvega frizerja. Zaradi fiksne ideje, da sem tako bolj svoboden, se nisem nikoli naročal.

Hodil sem po Dunajski in iskal prostega frizerja. Sprejela me je šele Makedonka Gordana, ki ima frizerski salon pri Astri. Ugotovil sem, da gre za frizerko, ki razume obliko moje lobanje. Zato sem sklenil, da prekršim pravilo in pridem tja ponovno.

Ker pa je le nekaj metrov proč še en frizeraj, sem na Googlovem zemljevidu pomotoma udaril na napačno cifro, poklical in se naročil, a ne pri Gordani, pač pa pri Klavdiji. Njeno telefonsko sem si tudi shranil in kar nekaj naslednjih let najprej poklical frizerko Klavdijo, se pri njej naročil, vstopil pa pri njeni konkurentki Gordani.

Priznati moram, da sem bil vedno znova globoko začuden, saj je bil ob mojem prihodu vedno nekdo, ki ga je šele začela striči. Čudno se mi je zdelo, rekel pa nisem nič. In tudi frizerka ni rekla nič. Si je pa na vsake tri mesece gotovo mislila svoje, sploh ko sem se takole nenaročen usedel na stol, potem pa samo še namrgodeno čakal, da že postriže tisto glavo, ki se je vedno znova pojavila v mojem terminu.