Komentar Lovra Kastelica: Energetsko premirje

Ko se je John H. Dales leta 1968 vrnil s počitnic, je za tega kanadskega profesorja ekonomije vedel le komaj kdo. Vrnil pa se je odločen, da končno prekine s spopadom med okoljevarstveniki in industrijo, ki traja že od nekdaj. Napisal je knjigo Onesnaževanje, lastnina in cene. Povsem je bila spregledana in nihče je ni kupil. Napisal jo je namreč čisti akademik, ki je sovražil pozerstvo in ki ni nikoli promoviral svojih idej. Pa čeprav je v knjigi zasnoval nekaj, kar bo pol stoletja pozneje še kako vplivalo na naša življenja in zaradi česar bodo številni hudo obogateli.

V želji po zmanjšanju prepada med industrijo in okoljevarstveniki je zasnoval koncept trgovanja z emisijami: ustvariti je hotel nekakšno energetsko premirje. Vse od druge svetovne vojne so vzdrževale ta navidezni mir le nekakšne prijateljske petletke, ki pa so od onesnaževalcev, v primeru, če njihove emisije niso ostale v načrtovanih okvirih, zahtevale le to, da so svoje obrate zaprli že sredi leta. Potem pa je Dales prišel z idejo, po kateri bi se glede na zgodovino emisij najprej prilagodili cilji (zgornja meja), te pa bi morala posamezna tovarna (onesnaževalec) spoštovati. Od tu naprej, kako najti načine, da ostane onesnaževalec pod zgornjo mejo, bi bilo prepuščeno – onesnaževalcu.

V teoriji je šlo za soglasje med podjetjem A in podjetjem B. Podjetje A bi vpeljalo novo tehnologijo za zmanjševanje emisij, s čimer bi znižalo svoje emisije pod zgornjo mejo. Ker pa bi imelo na lepem višek neuporabljenih dovolilnic, bi jih lahko prodalo na trgu, na primer, podjetju B, ki pa se je odločilo drugače, in sicer da omejitev ne bo upoštevalo. Zaradi česar bi na trgu kupilo dovolilnice ter se na ta način izognilo visoki globi za prekoračitev zgornje meje. Vlada bi morala v teoriji le še razdeliti pravice ter razviti nesporen način za merjenje onesnaženosti, oblikovati in nadzorovati pravila igre, vse ostalo bi opravil trg.

Takšna igra bi spodbudila tehnološke inovacije za omejevanje onesnaževanja, na drugi strani pa bi veliki in premožni onesnaževalci ohranjali svojo glavo celo ter subvencionirali tehnološki napredek. Če bi ta teorija uspela, bi nastal paradoks: največji onesnaževalci bi finančno podpirali – zeleni prehod.

John H. Dales je umrl leta 2007. Dve leti prej je bil sprejet kjotski protokol, Dalesova teorija pa je začela delovati tudi v praksi. Četudi se cilji sploh ne uresničujejo, trgovci z emisijskimi kuponi odtlej mastno bogatijo. Eden teh je tudi Boštjan Bandelj, že četrti najbogatejši Slovenec.