Komentar Lovra Kastelica: Formula
Tiste dni je Rim zaukazal, naj pride v Ljubljano red napravit general Taddeo Orlando, karierni in odlikovani vojak, poročen z Dalmatinko. Kot razgledani strateg si je hotel ustvariti širšo sliko in nas že kmalu razdelil v tri skupine ...
Najmanjša je bila po njegovem tudi najbolj zagrizena: v njej so bili nekateri izobraženci, sicer pa hudi nacionalisti. Drugo skupino naj bi sestavljali odrasli ljudje, zaljubljeni v spokojno in redoljubno življenje. »Ti ne bodo nikoli poprijeli za orožje, ti so se pripravljeni prilagoditi kakršnemu koli režimu, četudi brez navdušenja.« Tretja skupina je bila po njegovem daleč največja in se je bila pripravljena zagnati zdaj na eno, zdaj na drugo stran, odvisno od razmer. »Ta skupina predstavlja tudi največjo nevarnost, saj lahko nenadoma spremeni položaj ...«
Ali je imel človek, ki ga je Jugoslavija iskala in ga imela za vojnega zločinca (mimogrede, našla ga ni nikoli, pa čeprav je bil po vojni pomemben sekretar na italijanskem ministrstvu za obrambo), iz čisto sociološkega vidika prav in je že takrat iznašel formulo, s katero lahko strokovnjaki za javnomnenjske raziskave še danes pridejo do realne slike slovenskega volilnega telesa? Ali gre potemtakem res za vsakokraten troboj za oblast, ki traja vsaj že 80 let, in sicer med našimi skrajneži, konservativci ter preračunljivimi pragmatiki?
Česa tako kontradiktornega še ni videl: »Slovenci so sicer ljudje, ki ljubijo umetnost in glasbo, a so se pripravljeni vmešati takoj, ko bi hotel kdo z bičem spraviti na noge konja; to so ljudje, ki preživijo po cele ure v parku Tivoli in krmijo ptice ali veverice, a se lahko že v naslednjem trenutku postavijo z enako vnemo in pobijejo patruljo uniformirancev.«
Človek, ki se je vojskoval kar 35 let in doživel marsikaj, nas je v svojem poročilu (že takrat) označil za značajsko precej razklane ljudi. Pri čemer je opazil, da je srbska prevlada vse od ustanovitve Kraljevine SHS še zlasti mladim vcepila takšno balkansko miselnost in načela, da so se v veliki meri uničile posledice nemške omike, ki so nas »trudoma dvignile na evropsko raven«.
Pa še nekaj je zaznal: »Zelo očitno je tudi kričeče nasprotje v miselnosti med staro (hinavsko spoštljivo, uslužno in ceremonialno) konservativno generacijo, zaljubljeno v red, ter novo generacijo, ki je zmožna vseh stopenj balkanske divjosti ...«
