Komentar Lovra Kastelica: Gagalo se je

Zgodovina pravi, da so bili v Lešnjakih najprej Lešnjaki in da je kraj na Vidovski planoti dobil ime po nekem Janezu Lešnjaku, ta pa po neki leski. Že kmalu pa so se tja naselili tudi Tavžlji. In zgodilo se je, da je eden od Tavžljev nekoč taval po Ljubljani. Obstajata legendi, ena pravi, da je iskal Maximarket, druga pa, da je iskal pot do železniške postaje; vsekakor je šlo za precej izgubljenega človeka, za katerega je bila Ljubljana čisto prevelika. Obe legendi pa imata eno skupno točko: v obeh primerih je Tavželj našel pomoč v gospodu F in v obeh primerih ga je vprašal: »Mi lahko pomagate?«

Gospod F mu je pokazal pravo smer in Tavželj se mu je iz srca zahvalil. V očeh se jima je zaiskrilo. Takrat sta imela oba še močne bele zobe, zato sta se lahko v daljšem pogovoru, ki je sledil, smejala na široko. Trčili sta osebi, ki sta začutili, kot se začutijo le najboljši prijatelji. Gospod F ga je med drugim vprašal, ali je tam okrog še kakšna prazna bajta, kjer bi lahko imel mir in bi lahko pisal. Gospod F je namreč pisatelj. Tavželj je veselo prikimal. In tako se je F naselil v Bangalovo hišo. Čeprav že dolgo ne živi več tam, preselil se je nazaj v Ljubljano, se ga domačini spominjajo kot izjemno prijetnega človeka, klicali so ga kar Robinzon, verjetno zaradi njegovih dolgih las in nenavadnega življenja.

Po drugi verziji je gospod F na avtobusni postaji spoznal človeka, le da je v Tavžljevih očeh že v samem startu videl, da ne bo izvedel popolnoma nič novega. Bil pa je v takšni življenjski situaciji, da mu je bilo tudi to všeč. Zato je odšel z njim, na njegovi kmetiji pa ostal celi dve leti.

Nekaj let pred tem sta gospod F in njegov najboljši prijatelj D na pokopališču odprla flašo vina, se norčevala iz duhov, ki so letali okoli, predvsem pa oponašala vse živo. Bil je to povod, zaradi česar sta ne nazadnje tudi zaslovela. Potem pa je njuna radijska igra usodno zaznamovala tudi gospoda H. In ko se je naveličal branja čestitk in osmrtnic, je na obletnico nemškega napada na Jugoslavijo, bilo je leta 1990, povabil k sodelovanju njegova vzornika D in F. Gospod D mu je dal roko in dejal: »Bom prišel ali pa tudi ne.« In ni prišel. Prišel pa je F in se, dokler ga ni odneslo, odlično obnesel.

Vsa finta je bila v tem, da so radijski studio v petek dopoldne spremenili v kuhinjo in morda še v dnevno sobo. Poslušalcem je bilo všeč, da se je pred njimi odvijalo nepolikano življenje, to jih je sproščalo in zabavalo. Vse do minulega petka se je potem gagalo, kot se še ni na tem svetu.