Komentar Lovra Kastelica: Gaza

Če ni soodvisnosti med posamezniki in skupinami, če ni delitve dela, tedaj ne moremo govoriti več o družbi, pač pa o hordi.

Skupno življenje zahteva vsaj nekaj najnižjih standardov. Če tega ni, nastopita anarhija in Hobbesova vojna, vojna vseh proti vsem.

Hobbesova vojna se v teh dneh bije praktično pred našimi očmi. S pomočjo televizijskih kamer nas bombardirajo in v naše domove plasirajo vse tisto, kar si želijo. V bistvu pa gre zgolj za izboljšano verzijo tiste računalniške streljačine, v kateri so krojači novega svetovnega reda nekoč pobijali navidezne sovražnike, danes pa so njihove žrtve povsem realni ljudje. Fikcija je postala peklenska realnost.

Del te krute realnosti je tudi sosed Hasan. Pripada družini, ki prihaja iz Gaze. Tja jih niso pregnali, kot so številne druge, zaradi česar je Gaza postala tudi eno izmed najbolj naseljenih območij. V Gazi se je rodil že njegov praded.

Na raketne napade se nikakor ni mogel privaditi. Ključen trenutek se je zgodil pred petimi leti, bil je ravno pod prho. Že spet je usekalo. Le da je to pot treščilo čisto preblizu, da bi izobraženec, kakršen je, še prebavljal ta strah, ki se je že pregloboko zažrl. Ženo in oba otroka je takoj obvestil, da zapuščajo Palestino. Zatočišče so si našli v Sloveniji.

Tu se mu je rodil še en otrok. Ime mu je dal po najboljšem prijatelju iz otroštva. Predvčerajšnjim je Hasan izvedel, da je Maher umrl. Na njihov stanovanjski blok je padla raketa. Zraven je umrlo še trinajst drugih. V Gazi ves blok namreč pripada eni sami družini. Takšen izstrelek zato ne uniči le objekta, pač pa celotno rodbino.

»Ali misliš, da bomo še kdaj obiskali Gazo?« ga je vprašala njegova žena. Hasan, človek, ki že nekaj dni ne more priklicati svojih staršev, se je strl. »Ali misliš, da jih kaj gane?« Pomislil sem: »Čisto nič! Cilj opravičuje vsa sredstva!« Kuha se namreč tretja svetovna vojna; kuharji pa so že marsikaj zakuhali. Bojim se, da so že pri začimbah ... »Ampak vsi ti otroci, toliko je že mrtvih, in kako travmatizirani bodo šele tisti, ki bodo preživeli?«

Bodimo pošteni in priznajmo, da jih izkoriščajo za živi ščit. Ker pa je skoraj polovica prebivalstva mlajša od 15 let, novice ne morejo biti drugačne od poročanja o novih otroških žrtvah. Palestinska družba je namreč izjemno mlada, v povprečju stara komaj 18 let. Povsem drugače bi bilo, če bi takšna raketa zadela ostarelo Slovenijo. Bi novice o mrtvih penzionistih tudi tako ganile?