Komentar Lovra Kastelica: Lipa

Njihov načrt je bil jasen: ob spremembi uradnega jezika so nam hoteli vsiliti še svojo kulturo in običaje. Izkoreniniti slovensko pesem. Res, vse so naredili in iz Rima pripeljali ne le Kraljevo opero, pač pa tudi zvezdniškega tenorista Beniamina Giglija, ki je julija 1941 na nabito polnem Kongresnem trgu odpel Traviato. Narod je bil menda čisto iz sebe.

OF pa je želela ravno nasprotno: bojkot kulturnih dogodkov, ki jih je tako vneto organiziral ta zviti okupator. Tudi zato so v strogi tajnosti snovali uvedbo kulturnega molka, ki bi napočil takoj po veliki manifestaciji slovenske pesmi. Prežihov Voranc je nalogo že sredi novembra 1941 poveril Francetu Maroltu, sloviti dirigent pa je v strogi tajnosti pripravil program narodnih in ponarodelih pesmi, ki opevajo slovensko kulturo, običaje, jezik.

Takoj po koncertu, ki je potekal v teh dneh, 12. decembra 1941, so se naši predniki zavili v kulturni molk, s tem pa jasno pokazali, da bodo svoj jezik in svojo kulturo branili do zadnjega.

Vrhunec se je zgodil tik pred odmorom, ko je prepolna unionska dvorana prisluhnila še Jenkovi – Lipa zelenela je. V dvorani je zavladala presunljiva tišina in trajala vse do konca pesmi, ko je izbruhnil ganjen aplavz.

Rudi Omota, ki je v tistem na skrivaj posnel to zgodovinsko izvedbo – priznati moram, da sem pričakoval, da se bo po osmih letih, odkar je posnetek na youtubu, nabralo kaj več kot pa 36.000 ogledov –, se je spominjal, da je ob Lipi zaihtelo iz čisto vseh por dvorane; iz samega posnetka pa lahko še danes občutimo to žalost, ki je napovedovala težko in silno zapleteno prihodnost.

Lipa je sprožila jez – solza. Te so polzele tudi po obrazu Jožeta Hartmana, ki je kot desetletni fantič sedel v maminem naročju ter opazoval očeta, ki je pel v zboru. Spominjam se, kako so mu 80 let pozneje ponovno pritekle in kako je na licu mesta že spet podoživljal veličasten prizor osramočenih predstavnikov okupatorja, ki ob takšni dozi slovenskega petja preprosto niso več zdržali in so drug za drugim zapuščali dvorano. Da je bila zadnja pesem pred odmorom tudi poslovilna, ni vedel skoraj nihče. Kot tudi ne, da bo slovenska pesem ugasnila že čez nekaj ur.

Prihrumela je namreč zima in skoraj bi ovenela. A ni se predala: prišla je pomlad in spet je zaživela! Celo tako, da jo lahko še danes brez vsakršnih omejitev prepevamo; če katera, nas resnično povezuje, opogumlja in dela narodno zavedne prav ta pesem; ter nas opominja, kako enkratni, a hkrati krhki vrednoti sta lasten jezik in kultura.